V Hrastniku smo v februarju pripravili prireditev Zasavc leta, na kateri smo proglasili Zasavce leta za zadnja štiri leta: za leto 2019 Tomaža Berginca, za 2020 Jožeta Kotarja, za 2021 Primoža Rogliča in za leto 2022 Vlada Poredoša. Za leto 2022 so bili nominirani še Nermin Bajramovič, Marjetka Bizjak in Darko Jorgić. Z vsemi, ki so bili na prireditvi (iz družine Roglič so se opravičili), so se na odru pogovarjale novinarke časopisa Savus. Objavljamo malo skrajšane pogovore z nominiranci in Zasavci leta z odra hrastniškega dela. Tokrat pogovor z Zasavcem leta 2020 Jožetom Kotarjem.

Za vami je že izjemna glasbena pot, ampak glede na leta boste pa še kar nekaj časa delovno aktivni …

Ja, jaz upam.

Koliko vas čaka? 10, 15, 20 let?

O tem kdaj drugič. Vedno pravijo da je nagrada super za preteklost, kot je rekel že gospod Berginc. V kulturi, v glasbi pa pravijo, da nagrado dobiš, ko ne moreš več igrati. Jaz pa upam, da bom lahko še nekaj pokazal.

 

Ali ste že kot mali Jože vedeli, da želite biti glasbenik? Zakaj npr. ne šahist?

Kot majhen sem se odločal med glasbo in matematiko. Zgolj po naključju je takratni ravnatelj glasbene šole stanoval v istem bloku kot mi in nas je prišel obiskat. To je bil Ivo Zmrzlak, starše je prišel prepričati, da se moram nujno ukvarjat s klarinetom.

Ste klarinetist, pedagog, dirigent, član komornih sestavov, vodite seminarje, žirirate. Ali je katero delo takšno, za katerega lahko rečete, da vam je najljubše?

Vsaka stvar je po svoje uspeh. Ne vem, kako bi se odločil. Sigurno zelo rad hodim h godbi v Trbovlje, to je definitivno. V godbi sem pričel pri desetih letih. In velik del pri tem, da sem dobil to nagrado in naziv častnega občana Trbovelj, je prav delavska godba.

Živite v Ljubljani, ampak se vračate v Trbovlje zaradi godbe, staršev … Se imate trenutno bolj za Ljubljančana ali Trboveljčana?

V Ljubljani sigurno nisem Ljubljančan. Vsi me slišijo in mislim, da ne skrivam, da sem iz Zasavja. V Trbovljah pa verjamem, da me imajo tudi za Ljubljančana. Recimo, da sem Zasavec.

Ko sem malo poizvedovala o vas, je bil vedno prvi odziv, bom kar citirala: »Ful je brihten!« Menda ste preskočili en razred v osnovni šoli.

Ja, res je bilo tako.

No, ta »Ful je brihten!« se je nadaljeval. Tole so mi povedal člani delavske godbe: »Mi smo vadili in vadili, mesec, dva, tri. On pa je prišel, se usedel in zaigral.« Drži ali ne?

Mogoče, ja. Gre za kasnejša leta, ko sem bil že profesionalni glasbenik. Vse pa smo dobili s tem, da smo se ves čas pripravljali in vsako druženje in igranje pri tako dobrem orkestru je odlična praksa in verjetno sem precej odnesel od tega.

Še en vaš kolega pravi: »Njemu včasih ni jasno, kako drugim ni jasno.«

To je pa res. Če pogledamo, glasba je v osnovi matematika. Čisto v osnovi. Ker nisem imel težav z matematiko, mi ni jasno, kako drugim ni jasno. In zato pričakujem in želim, da bi razumeli in po kratki razlagi, ali pa mogoče tudi daljši, mislim, da kar razumejo.

Ste bili res član ekipe pionirjev, ki so na republiškem prvenstvu osvojili tretje mesto?

Kje ste pa to našli? To je bilo res v Rudarju Trbovlje. Ne vem, kje je bilo, vem pa, da imam doma še medaljo za tretje mesto.

Pa šah včasih odigrate tudi med kako vajo?

Tega pa ne smem povedati!

Kaj vam pa pomeni naziv častnega občana Občine Trbovlje?

Zelo sem bil vesel, da se tudi kultura malo bolj izpostavi. Še posebej v tem koronskem času, ko smo bili kulturniki precej zapostavljeni. Naša dejavnost pa brez publike ne živi. On-line koncerti so sicer bili, kar je bilo v redu za to, da smo ostali v formi, da smo se predstavljali. Glavna stvar je pa le koncertiranje in mi je všeč, da je v Trbovljah in Zasavju prepoznavna tudi kultura.

Mateja Leskovšek

Foto: Branko Klančar