Zbrane v knjižnici je pozdravil Rajko Žagar, predsednik Društva invalidov Hrastnik, ki se je zahvalil knjižnici za prostor, kjer bodo lahko primerno proslavili kulturni dan.
Na začetku večera je Mihaela Deželak posvetila nekaj pozornosti Francetu Prešernu, ki je pomembno vplival na razvoj narodne zavesti. Spomnila je tudi na glavne mejnike njegove življenjske poti.
Jože Barachini pa je povedal: »Nocoj imam prvo predstavitev svoje knjige Slikar. Želel sem jo predstaviti najprej v svojem domačem kraju, saj se imam še vedno za Dolana, čeprav večidel življenja preživljam v Radečah.« Manja Golec je nato osvetlila njegovo življenjsko pot. Spomnila je na njegova šolska leta, ko se je že kazala njegova likovna nadarjenost, igral pa je tudi violino.Potem je šel za vajenca v steklarno, saj domače razmere niso dovoljevala študija umetne obrti, kamor si je želel.V steklarni si je pridobil veliko prakse, kar mu je koristilo kasneje v življenju. Dobil je tudi štipendijo za strojno tehnično šolo v Ljubljani. V internatu je srečal slikarja Cirila Jelinčiča, ki se mu je veliko posvečal. Vključil se je tudi v gledališko skupino in postal urednik šolskega glasila. Po šolanju je v steklarni odslužil štipendijo, leta 1965 pa se je preselil v Radeče. Delal je v različnih podjetjih in poučeval strokovne predmete preko Delavske univerze Laško. Z bratom Ferdinandom sta leta 1983 ustanovila obratovalnico Orodjarstvo, inovacije so se vrstile kot po tekočem traku. Potem je pregorel in utrpel možgansko kap. Po dobrih dveh letih, ko je okreval, pa je vzel v roke čopiče in začel slikati. »Pričelo se je najlepše obdobje mojega življenja,« je dejal, »saj so se mi začele uresničevati sanje. V zadnjih 25 letih sem narisal okoli 1600 slik.« Vključil se je v društvo Samorastnikov v Ljubljani in v društvo ljubiteljskih slikarjev v Celju, kjer je končal tudi dveletno slikarsko izobraževanje.
V svoji knjigi Slikar je najprej obrazložil kazalo, ki vsebuje vse motive njegovega likovnega ustvarjanja – od živali, pokrajin, rož, vode, … do portretov, ki jim je namenil največ prostora. Ponosen je na imeniten uvod pisatelja Ivana Sivca, s katerim sodeluje v zadnjih letih.
Za njegovih pet knjig celjskih grofov je narisal na primer naslovnice in vsakemu vdihnil značaj, kakršnega mu je predstavil pisatelj Sivec. Rad riše tudi slike iz narave, kakršno vidi sam ali pa jo preriše iz fotografskih posnetkov Janeza Medveška, za kar ima seveda dovoljenje. Zanj so značilne tudi kopije znanih slikarskih mojstrov iz 19 . stoletja.Posamezne slike je projiciral na platno in vsako duhovito opisal. Najdlje se je mudil pri portretih, več ali manj znanih osebah, ki ima vsaka svojo zgodbo oziroma anekdoto.
Je še vedno aktiven član omenjenih društev in redno sodeluje na skupinskih razstavah. Gostoval je na več razstavah v Ljubljani, na širšem celjskem področju, v Zasavju, v Posavju in na Gorenjskem.
Številni obiskovalci so mu namenili na koncu dolg aplavz, na družabnem srečanju pa je odgovarjal še na vprašanja posameznikov in sprejemal čestitke za imenitno knjigo.
Fanči Moljk
