Jamatlona se je kot del ekipe GrESŠ v jamo 2 udeležil tudi Celjan Jonathan Samuel Rebetz, ki na GESŠ poučuje francoščino. Zaradi tuje zvenečega imena smo ga kontaktirali, da bi povedal kaj več o svojih koreninah, a se je izkazalo, kot je sam priznal, da ni tako mednaroden, kot morda ime nakazuje.
Jonathan Samuel Rebetz je rojen v Celju. »Po materini strani je pravzaprav mogoče iti v času nazaj nekje do teharskih kosezov, pa bi še vedno vsi bili Slovenci,« je povedal, njegov oče pa je druga zgodba. Odraščal je v okolici Cambridgea v Angliji. Stara starša sta bila kot dolga vrsta generacij poprej Štajerca, a sta se med drugo vojno še kot čisto mlada preselila v Združeno kraljestvo. Čeprav nista nikoli več stopila na celino, pove Jonathan, je njunega sina močno zanimala družinska zgodovina, zato je v devetdesetih pripotoval sem malo brskat po arhivih. V Celju je srečal njegovo mamo, profesorico angleščine. »Naprej pa lahko uganete,« hudomušno pripomni.
S francoščino, ki jo danes poučuje, se je srečal šele v gimnaziji, zgodba, zakaj se je odločil ravno za ta jezik, pa je zanimiva: »V osnovni šoli sem se učil nemško, a mi je mama v avtu, ko sva bila na poti, da podpiševa dokumentacijo za vpis na srednjo šolo, zastavila zvito retorično vprašanje. Zanimalo jo je, kaj pri nemščini mi je tako všeč, da želim tudi v gimnaziji nadaljevati z njo. Še preden sva prispela do Ljubljane, sem se zavedel, da nemščino izbiram, ker je to pot najmanjšega odpora. Jezik je bil v družini dovolj prisoten, da se mi v začetni skupini vsa štiri leta ne bi bilo treba preveč pretegniti. Če bi kaj zaškripalo, bi me rešila babica, profesorica nemščine. Ganz einfach. A po drugi strani v naši družini ne ubiramo bližnjic. Nič, kar ima resnično vrednost, v življenju namreč ne pride zlahka. V zadnjem hipu sem si torej premislil in vzel francoščino.«
Po maturi je nadaljeval s študijem angleščine in francoščine. Odločitev za učiteljski poklic je prišla kasneje, a, kot je povedal, »še ni bilo dneva, ko bi mi bilo žal, da sem končal v službi, kjer delam z mladimi. Pravi užitek je gledati intelektualni in psihosocialni razvoj naših dijakov, ki niso več otroci pa tudi še ne odrasli, ki so velikokrat zmedeni, a na trenutke izkazujejo osupljivo lucidnost, ki na poti, da postanejo celovite osebnosti, iščejo odgovore na nešteto težkih, zanimivih, kompleksnih, presenetljivih vprašanj.«
Čeprav govori veliko jezikov, se je zasavščine težko privadil, predvsem ga je zmotilo neformalno pozdravljanje med dijaki in učitelji. »Ko sem začel učiti na naši gimnaziji, me je na primer nekdo od dijakov na hodniku ogovoril z ‘Zdravo!’. Seveda sem debelo pogledal, ampak sem si mislil, ‘lapsus linguae pač’, in sem šel naprej. Potem se je to zgodilo še enkrat. In še enkrat. Dokler se nisem razkuril, češ kaj si pa misli ta neolikana otročad, in sem nesrečnika poslal po SSKJ, kjer naj si lepo prosim prebere, da je to pozdrav med prijatelji in dobrimi znanci. Predrzneža sem podučil, da si jaz ne pustim tako reči, ker si nisva enaka in nisva krav skupaj pasla in tako dalje, zato naj prihrani svoje zdravo, čau, serbus, živijo, kuku, papa za sošolce. Kasneje so me kolegi sicer informirali, da je to posebnost rudarskega Zasavja, kjer lahko rečeš ‘zdravo’ ne glede na stan, izobrazbo in poklic naslovnika … toda jaz dijake še vedno trmasto in vztrajno navajam na ‘Dober dan’.«
Čeprav Jonathan priznava, da Zasavja ne pozna dobro, Zasavcev pa, kot pravi, ne bo nikoli docela razumel, se trudi biti odprt do njihove pestrosti. Ravno zato se je udeležil Zimskega jamatlona. V prihodnjih dneh bomo objavili tudi njegove vtise s te zanimive adrenalinske prireditve.
Savus
Foto: arhiv JSR
