Na sprejemu za Darka Jorgića se je v torek, 23. avgusta, v Hrastniku zbralo ogromno športnih navdušencev. Zaradi zanimivih gostov je bilo tudi veliko priložnosti za različne pogovore. Naslednji v vrsti je pogovor s Darkovo trenerko Andrejo Ojsteršek Urh.
Andreja, kako gledate na Jorgićev naslov podprvaka?
Pravzaprav tako, kot so nemški novinarji govorili med samo finalno tekmo. Slovenija spet premika meje. To je zgodovinski mejnik za Slovenijo: Darko Jorgić srebrn na evropskem prvenstvu. Nemški novinarji so mi rekli, da sta dva mejnika. Vprašala sem, kateri pa je drugi? Rekli so, da sem edina ženska, ki je moškega pripeljala do finala. S tem sem se pa seveda strinjala. No, tekme si nisem šla še enkrat pogledati. Globalno sva z Darkom na brzino ugotovila, kje je bila napaka, kaj je bilo tisto, kar je prevagalo na drugo stran. Treba pa se je zavedati, da ni izgubil kar z nekim igralcem, zgubil je z desetim igralcem na svetu.
Ta turnir je bil zelo čustven. Po četrtfinalu so tekle solze radosti, verjetno. Kaj ste občutili takrat po zmagi s Portugalcem?
Če sem čisto odkrita, takrat mi je po glavi šel flash, v katerem sem videla vse: od tega, od kje smo, kje se je vse skupaj začelo. Pomislila sem na mojega ata, ki mi je dal lopar v roko. Verjetno ne bi bilo vseh teh uspehov, če tega ne bi bilo. Pomislila sem na tudi na Darkovo mamo in očeta, na vse, kar sta storila zanj. Zakaj sta mi pred 15 leti zaupala svojega sina, da sem lahko rekla, Darko, to je tisto, in gremo. Vse to se ti vrti po glavi. Čeprav je Darko že zmagal top 16, je bila ta medalja bolj udarna. Tekma proti Apoloniju je bila izjemno težka, verjetno sem prvič v življenju jokala zaradi sreče in uspeha, pa ne zaradi svojega.
Polfinale, poškodba Šveda?
Nismo hoteli tako zmagati, samo to naj povem. Kristian Karlsson je čudovita oseba, čudovit športnik. Darko ga je sicer v zadnjih treh tekmah premagal. Ima pa očitno smolo, nekaj se dogaja. Lani ga je npr. selektor vrgel iz reprezentance. Švedi so znani, da so bolj mirni, ampak vedo, da proti Jorgiću ni lahko igrati. Če žogo udarijo samo na pol, bodo dobili nazaj tako bombo, da je ne bodo mogli več vrniti. Potrebno je odigrati vedno na 100% ali več, da se lahko kosaš z Jorgićem. In ko se Karlsson poškodoval, sem mislila, da bodo to posanirali. Nisem videla krvi. Potem pa je bilo polno čustev, da sem si rekla, kaj je s tem evropskim prvenstvom, vsi samo jokamo. In sem jokala zaradi Kristjana, in sem prejšnji dan jokala zaradi vseh nas. Ampak saj ni Darko nobenega fauliral. Tudi v smučanju se redno dogaja, da nekdo zgreši zadnja vratca, veliki šampioni zmagujejo. Tudi v ženskem finalu je morala Nemka predati dvoboj zaradi poškodbe. Sodoben namizni tenis zahteva izjemno pripravljenost, tehnično izpopolnjeno igro, hitro lahko pride do poškodbe.
V finalu pa joka ni bilo? Saj srebrna medalja je ogromen uspeh, kajne?
Po pravici povem, mi se od prve tekme nismo nič veselili. Takšni čudni ljudje smo, kar nekako se nismo veselili. Šli smo na večerjo, se gledali in molčali. Dejala sem: »Ja dobro, ali se damo malo nasmejati, smo že nad osem, Darko, ti še nikoli nisi bil nad osem na evropskem prvenstvu …« Aja, pa res. Zmagamo, sedimo, smo bili malce bolj sproščeni, jasno, potem pa zadnja tekma. Če potegnem črto, deset dni prej bi to srebrno medaljo takoj podpisala. Po finalu pa je ostal grenak priokus. Verjetno bova šele čez doumela, kaj sva sploh dosegla. Za navijače, Hrastnik, namiznoteniško zvezo, državo. Ampak dobro, mi gremo naprej. Darkovi cilji so bistveno višji, imamo še veliko pred seboj, svetovno prvenstvo, zdaj gremo v Oman, borba za lestvico, borba za medalje, osvojitev turnirjev. Upam, da ne bo poškodb in mislim, da v tem v tem primeru Darka čaka še veliko lepega. In nas z njim.
Savus
Foto: arhiv Savus
