Zagorski pesnik Vlado Garantini nam je tokrat poslal pesem o jeziku. »Spoštovani Savus, vam in vašim sledilcem pošiljam moje pesniško razmišljanje o jezikih in slovenskem maternem jeziku. Poskusite jo objaviti, morda jo bo pa kdo prebral in se bo z mano strinjal. Pa srečno, Savus!« je zapisal v spremnem besedilu.
Jezik
Imamo ga vsi sesalci,
to je vražje zapleten organ,
kot britev oster,
lahko tudi piči,
čeprav je po naravi mehak.
Vsak narod ima materni jezik,
v njem govori, prepeva,
piše pesmi, zgodbe, knjige,
se brani pred tujci,
zanj v usodni dnevih krvavi.
Če ga izgubi,
se ga kot narod izbriše.
Tuje jezike spoštujemo,
se jih učimo,
svoj materni jezik ljubiš,
ga celo življenje likaš, žlahtniš.
Slovenščina je svetinja,
skrivnostni kelih gral,
z njo si dušico ogreješ,
z njo jočeš,
z njo se smejiš,
z njo se po knapovsko pridušaš,
od nje se nikoli ne ločiš,
s tabo gre v grob,
angeli jo ponesejo v zvezdne višave,
više in više,
z njo se na nagrobniku,
po slovensko,
tvoje ime zapiše.
Vlado Garantini
Foto: arhiv Savus
