»Družba je vse preveč zmaterializirana, pozabljamo pa, da smo ljudje minljivi. To je po mojem mnenju bistvenega pomena, da lahko življenje uživamo. Glede na svoje prihodke, nimam idealnih pogojev za varčevanje. Kljub prepričanju, da me klasična pokojnina, kot jo poznajo generacije pred mano, ne čaka, se s tem ne obremenjujem in želim maksimalno živeti vsak trenutek posebej. Pri tem pa pazim, da ostajam znotraj svojih zmožnosti, da družini zagotavljam standard, ki smo ga vajeni, in želim da tako ostane tudi v prihodnje.«
Damjan Gajšek, komandir PP Zagorje ob Savi
»Z dvema besedama: Ne varčujem. Pa da ne bo tole pisanje podobno kratko, kot je moja pokojnina, bom napisal še nekaj besed. V rajnki državi so me starši že sredi stoletja naučili varčevati. Zbiral sem kovance v luštnem prašičku. Kasneje se varčevanje ni več splačalo. Zaradi inflacije je bilo pametno imeti kredite, ker potem nikoli nisi vrnil toliko, kolikor si si sposodil (tudi zato je država hitreje šla k hudiču). V novi državi sem lahko srečen, da živim brez kreditov. Pa saj država silno varčuje, tudi tako, da krade državljanom in to čisto “zakonito”. Recimo – upokojeni s.p., ki obrt nadaljuje kot dopolnilno dejavnost, iz katere državi plačuje prispevke in davke, je prikrajšan za 25 % pokojnine. Decembra lani so naši poslanci pokazali, da so lahko tudi stoodstotno enotni in so sprejeli tak zakon. Da se ve, kdo je oblast. Med debatami o tem zakonu je državni sekretar Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (še enkrat preberite ta naslov!), večkrat videni s TV zaslonov, izjavil: »Pa naj bi si več plačevali in jim na stara leta ne bi bilo treba delati.« To je izjavil državni uradnik, ki za svoje delo ni kupil niti enega osnovnega sredstva, še svinčnik ga je čakal v službi. On verjetno lahko varčuje, če ni tak kot naš lepi predsednik, ki ne pride skozi mesec s tremi tisočaki.«
Branko Klančar, fotografski mojster z Dola pri Hrastniku
»Ko sem bila še otrok, smo vsi pridno zbirali kovance v pikapolonicah, ki so bile zaščitni znak takrat največje banke pri nas. Prav vesela sem bila, ko sem za rojstni dan od starih staršev prejela kakšen bankovec, ki sem ga ravno tako skrbno zloženega shranila v hranilnik. Kovance je bilo žal relativno enostavno dobiti nazaj ven in na koncu so v pikapolonici ostali le bankovci, kar pa je seveda pomenilo večji prihranek. Nadaljevalo se je v šolskih hranilnicah. Vsak teden si prejel drugačno nagrado za polog gotovine na varčevalno knjižico. To je bila odlična motivacija za šolarje. Starejši učenci so celo vpisovali prihranke v naše hranilne knjižice. Torej smo se poleg varčevanja učili tudi odgovornosti. Žal so ta leta le še lep spomin in varčevanje je dobilo čisto drug pomen, pa tudi razmere so se popolnoma spremenile. Zdi se, da tistim mladim, ki se želijo osamosvojiti, pa niso deležni kakšne konkretne finančne spodbude s strani staršev, ne preostane drugega kot kredit, če si ga sploh lahko privoščijo. Kredit za avto, za stanovanje, kasneje morda za hišo … pa vsa zavarovanja in redni mesečni stroški … Za začetniško plačo je že vse to verjeto preveč, prihranki so praktično nemogoči. Zato sem izjemno vesela in ponosna, ker smo na naši šoli v pouk uvedli tudi osebne finance. Dijaki se pri pouku učijo, kako odgovorno ravnati s svojim denarjem, kako kritično presojati reklamna sporočila in kako sprejemati finančne odločitve. Prepričana sem, da bodo opremljeni s temi znanji lažje kos izzivom potrošniške družbe.«
Jelena Keršnik, ravnateljica GESŠ Trbovlje
»Varčevanje se vedno in v vsakem primeru splača, saj nikoli ne veš, kaj te čaka. Druga pesem pa je, koliko ljudi sploh lahko varčuje. Sam nisem pretirano varčevalni tip človeka, saj mislim, da mora denar krožiti. No, mogoče tudi napačno mislim, vendar razmišljati na jutri v svetu, kjer vse poteka tako hitro in nepredvidljivo, je malce utopično. Moram pa reči, da včasih kar malo zavidam ljudem, ki znajo skrbno in preudarno ravnati z denarjem. Sicer pa, vsak je svoje sreče kovač.«
Matic Jere, pevec skupine Bohem iz Zagorja
»Varčevanje oziroma odrekanje je v današnjih časih za večino ljudi kar nuja.«
Mitja Duh, vaditelj športne rekreacije iz Trbovelj
