četrtek, 6 februarja, 2025

Iz te kategorije

Jasna Gabrič: So stvari, ki bi jih naredila drugače!

Z Jasno Gabrič, osemletno županjo Trbovelj, sva se za pogovor zmenila že pred občinskimi volitvami. Nekaj časa je trajalo, da sva uskladila termin in v županski pisarni na Občini Trbovlje sem jo obiskal na dan, ko je pospravljala predale svoje županske mize. Ob kavi je pogovor lažje stekel kot že večkrat prej in še prej, ko še ni bila županja. Ampak vseeno drugače, tudi za javnost bolj osebno. In odkrito.

Kako je današnja Jasna Gabrič drugačna od tiste, ki je pred leti postala podžupanja Občine Trbovlje?

Ooooh (smeh) tega je zdaj že skoraj 11 let. (premolk) Precej drugačna. Dosti bolj trdo kožo imam za določene stvari. Kar se znanja tiče in poznavanja lokalne samouprave je neprimerno s tistim mojim prvim dnem. Mogoče nisem več tako zaletava, kakšno stvar kar pustim. Prej bi se vpičila vanjo in jo poskušala reševati, zdaj pa včasih rečem, da bo čas naredil svoje ali pa jo prepustim drugim. Prioritete so se mi spremenile. Tisto, kar je bilo takrat pomembno, mi zdaj ni več tako zelo. In dosti bolj znam uživati v življenju. Veliko bolj se začneš zavedati minljivosti življenja in se ti mogoče vsaka stvar res ne zdi več tako zelo pomembna.

Danes je vaš zadnji delovni dan v pisarni županje Občine Trbovlje. Kakšni so občutki?

Ker sem zopet na porodniškem dopustu, samo pospravljam pisarno. Mislila sem, da mi bo težko, bala sem se, da mi bo hudo. Ampak se počutim sproščeno. Neko breme mi je padlo z ramen, veselim se prihodnjih tednov, mesecev, ko upam, da bom prvič videla, kako je, če si nekaj časa prost ter si nabrala novih moči za nove izzive.

Še enkrat, zakaj niste več kandidirali za županjo?

V prvi vrsti zagotovo zaradi dveh otrok. Zdaj sta tako majhna, ne znam si predstavljati, da bi lahko stoodstotno opravljala to službo. Biti župan sicer ni služba, je poslanstvo, ki resnično terja od človeka 24 ur in 7 dni v tednu, vse praznike. To je glavni razlog. Drugi razlog pa so podtikanja, ki jih je bilo vse več. Ko prideš do stvari, za katere veš, da so napačne in želiš to spremeniti. In ker boš s tem določeni ožji skupini, ki je močna, odvzel privilegije, si v težavah. Z vsemi topovi tolčejo po tebi in prideš do točke, ko se ti začne ponavljati vprašanje, ali ti je tega treba. Ali pa, ko bi ljudje morali prevzeti za svoja lastna dejanja odgovornost, pa so jo rajši zvalili na moja ramena. Določene skupine ljudi so se zadnje leto zelo zelo trudile, da bi mi zagrenile trenutke, ki bi bili lahko lepi v funkciji županje. Javnost najbrž niti ne vidi tega in ne občuti tega, kot sem to občutila jaz. Skorajda ni bilo inšpekcije, ki ne bi obiskala občine in skoraj ni institucije, na katero niso poslali prijave.

V osmih letih županovanja je bilo verjetno tudi lepih trenutkov zelo veliko.  Kateri so vam najbolj pri srcu?

Ogromno jih je bilo. Od srečevanja z ljudmi na prireditvah, pred kovidom je bilo tega več, do tega, da smo obudili pobratenje z Lazarevcem in Valandovim. Največ pa štejejo »mali trenutki«. Včasih smo izvedli naložbo, ki je bila vredna milijon ali več, pa ni bilo neke hvaležnosti, samo kritika. Potem pa smo naredili kaj, kar Občino ni stalo več kot 500 evrov ali pa še manj, ali pa smo samo nekaj prestavili, da je nekomu pomagalo in si bil deležen tolikšne hvaležnosti ljudi, ki je bila res iskrena. To me je gnalo naprej. Všeč so mi bili trenutki s sodelavci, ki so bili del te ekipe in so res verjeli v vse, kar smo počeli. Njim se zahvaljujem za lepe trenutke. Ko se sprehodim skozi mesto po glavni cesti, na vsakih 30 metrov vidim, kaj in kdaj smo kaj naredili, pa še kakšno zgodbico vam znam glede tega povedati. To je poseben občutek.  Dobro je, ko veš, da bo to ostalo generacijam za nami. Zadnja investicija, ki se je zaključila, je krožišče urgenca. Že nekaj dni po odprtju so rešilci s prometne nesreče, ki se je zgodila na zasavski cesti, lahko zaradi krožišča prispeli na urgenco veliko hitreje in bolj varno, kot prej.

Katere pa so stvari, ki ste jih želeli in uspeli premakniti?

Najprej občinska uprava. Ko sem prevzela mandat, nisem imela v rokah praktično nobenih idejnih projektov, ki bi jih dobila ob primopredaji. Danes, ko sem pripravljala primopredajo, imam v omari en kupček idejnih zasnov neizvedenih in izvedenih projektov. To se mi zdi velik korak naprej. Velik korak naprej je bil storjen tudi v mentaliteti zaposlenih. Veliko so razmišljali na način, kako se nekaj ne da ali pa, kako je to težko ali pa za to nismo pristojni. To smo uspeli spremeniti v razmišljanje dajmo poskusit, poiščimo rešitve, bomo že nekako prišli skozi. Način dela na občini se je spremenil. Prej je bil vsak zaprt v svojo pisarno, vrata, ki so povezovala pisarne med sabo, so bila zaprta, da se ja ne bi motili. Da ne govorim o informacijskih tokovih, ki smo jih povsem posodobili. Začeli smo delati tudi za tiste, ki ustvarjajo, da smo jih zadržali v občini. Tistim, ki so v stiski, smo pomagali. Obstajale so določene skupine ljudi, ki, se mi zdi, da so se zapostavljale, predvsem mladi, pa uspešni in pronicljivi posamezniki. Morda smo jim pokazali, da se splača ostati v Trbovljah, da je tukaj prav tako lepo in da tudi za njih skrbimo in da urejamo infrastrukturo, da urejamo javne površine, da gremo v korak s časom. In konec koncev kolesarske poti, ki se delajo in se bodo še v letu 2023. Pred desetimi leti je bil celo sprejet sklep na občinskem svetu, da je to nemogoče. Ampak stvari smo iz nemogočih začeli spreminjati v mogoče.

Kako so se ljudje odzvali, ko so izvedeli, da ne boste več kandidirali?

Veliko je bilo vprašanj zakaj ne, nekateri so bili jezni, drugi povedo, da zaradi tega niso odšli na volitve, tretji pravijo, da razumejo, četrti, da sem že tako zelo dolgo zdržala … Mešani so občutki. Ljudje me sedaj tudi večkrat pokličejo, ker jih zanima, ali je bilo v preteklosti kaj res tako, kot je izgledalo ali pa kot so jim takrat določeni ljudje prikazovali. Marsikdaj izvem, da so se nekateri izgovarjali na mojo avtoriteto izkoriščajoč besede »Županja je tako rekla.« Tako je to, če si odločen, samozavesten, ko ti z lahkoto pripišejo cel kup stvari in ljudje to verjamejo.

Je kakšna stvar, ki bi jo zasukali drugače?

Ja, bi jo. Nekaterim ljudem, katerim sem zaupala, ne bi zaupala in ne bi smela zaupati. Če bi danes imela to znanje, bi koga od tistih, ki sem jim zaupala, postavila na distanco. Tega mi je žal, ker so izrabili moje zaupanje, ki jim je bilo podeljeno, in dobesedno za mojim hrbtom delali proti meni. Jaz pa, ker sem naivno verjela, da so ljudje, ki jim enkrat daš neko priložnost, na tvoji strani in da delajo s teboj in za tisto, kar si ti prizadevaš in v kar verjameš, sem jih potem, čisto po domače rečem, dobila po hrbtu ali pa po glavi. To bi definitivno spremenila.

Bili ste aktivni tudi v Skupnosti občin Slovenije, ki ste ji predsedovali. Kam bi uvrstili občino Trbovlje med slovenskimi občinami?

Občino bi uvrstila med tiste, ki so v zadnjih letih delale velike korake na poti razvoja, hkrati pa žal Občina Trbovlje spada na spodnji del seznama občin, kar se zadostnega financiranja tiče. To je posledica Zakona o financiranju občin iz leta 2006. Prizadevala sem si za spremembe, tudi za ureditev položaja županov. Ponosna in vesela sem, da sem dan pred najavo, da ne kandidiram, uspela kot predsednica skupnosti občin z obema drugima združenjema na pogajanju z vlado doseči rekordno povprečnino 700 evrov na prebivalca. Ponosna sem, da zapuščam Občino Trbovlje v izredno dobri kondiciji. Skoraj za milijon evrov smo zmanjšali zadolženost Občine. Likvidnih sredstev na računu je v tem trenutku 2,2 mio evrov. Pripravljenih je precej projektov. Upam, da bo novo vodstvo te stvari znalo izkoristiti in bodo, tako kot smo mi, iz enega evra ustvarili tri.

Vem, da si boste privoščili sedaj par mesecev uživanja z družino. Kaj pa potem?

Potem pa novi izzivi. O njih trenutno ne razmišljam. Če bi že sedaj začela o njih razmišljati, bi to pomenilo, da ne bom imela nič prostega časa in nobene porodniške. Na pomlad bo čas za to. Danes mi je eden od županskih kolegov, ki je prav tako zaključil mandat, dejal, da si bo vzel čas zase, da si prepiha glavo, da se sam pri sebi odloči, kaj in kako naprej. To tudi jaz rabim. Tako da si bom vzela čas in potem novim izzivom naproti.

So že kakšne ponudbe?

Nekaj namigov je že bilo v smislu, da naj se oglasim kar na nekaj koncev. Vendar se moram odločiti, ali želim ostati v javni upravi ali bi šla raje morda v gospodarske vode. V tem trenutku se bolj nagibam k drugemu. Vendar nikoli ne veš, kako se bodo stvari na koncu obrnile, kaj ti bo življenje prineslo naproti, zato se trenutno s tem ne obremenjujem.

Trbovlje in Jasna Gabrič, naprej?

Konstruktivno bom sodelovala, odvisno bo od novega vodstva, v kolikor bo naklonjeno konstruktivnemu sodelovanju. Upam, da ne bo takšen kot moj predhodnik, ki je dve leti iskal po papirjih, koliko je kdo popil viskija. Iz tega na koncu tako ali tako ni bilo nič, le ogromno časa se je izgubilo. Upam, da bo rajši energijo takoj usmerjal v prihodnje projekte, ki jih je treba še pripraviti in narediti, če želi, da bo lahko po štirih leti imel kaj pokazati. Verjemite mi, štiri leta izredno hitro minejo in če želiš kaj narediti, je treba rokave zavihati že včeraj.

Hvala in vse dobro.                                                 

Hvala za pogovor in še veliko uspeha v prihodnje vam želim, vašim bralcem pa veliko užitkov ob prebiranju Savusa.

Marko Planinc

Foto: osebni arhiv


 

Isti avtor