Vaš županski mandat se je prelevil v drugi del. Bi lahko rekli, da se je v tem času v Trbovljah marsikaj zgodilo?
Lotili smo se marsičesa, na kar so ljudje opozarjali leta in leta. O tem pričajo tudi trije sklicani zbori občanov, ki jih prej v 15 letih ni bilo. Na njih sem poslušala očitke, kako že 10, 15 let prosijo za določene stvari, pa ostajajo želje neizpolnjene. Prvega pol leta mandata je bilo tako zelo naporno. Poleg vsega ostalega tudi zato, ker človek prvič nastopi funkcijo, se prvič sreča s stvarmi, z reorganizacijo dela. Ogromno dela smo imeli s postavljanjem projektov, saj ti niso čakali pripravljeni v omari. Lahko mi verjamete, da ni bilo lahko. Vendar se nismo pritoževali, ampak smo zagrizli v marsikatero stvar.
Na kaj ste najbolj ponosni?
Celovito smo se lotili problematike v Bevškem. Veste, da tam ljudje, ki čakajo avtobus, šolarji, stojijo že leta praktično na cesti, ob grmovju ali živi meji. To ni varna šolska pot. Na pristojnem ministrstvu smo dosegli, da so se stvari končno začele premikati. Tako se zdaj gradi postaja pri Mesečini in resnično upam, da se bo letos tudi v spodnjem Bevškem. Ljudje, ki živijo Ob železnici, so bili brez vode. Napeljali smo jim vodovod, tako da ne potrebujejo več kapnice ali pomoči gasilcev. Zagrizli smo tudi v več 100 pogodb, ki smo jih začeli urejati, da bomo lahko letos septembra prenesli upravljanje obnovljenega vaškega vodovoda v Čečah na Komunalo. To pomeni, da bo voda ustrezna celo leto in je ne bo potrebno prekuhavati. To nekomu, ki je vajen, da voda normalno priteče iz pipe, nič ne pomeni. Ampak marsikje v Trbovljah tega ni bilo.
Ne urejate torej samo centra?
Nikakor ne. Urejamo tudi naselja izven centra, saj si ne želimo, da bi začela postajati geta, zanemarjeni predeli. Temu se bomo posvečali tudi v prihodnje. Začeli smo z urejanjem resnično zapuščene Opekarne, lotili smo se sečnje na Dobovcu, kjer so ljudje več kot 10 let opozarjali na težave prebivalcev in gasilcev, ki so se morali pozimi spopadati z nevarnim terenom. Res da je bilo veliko hude krvi tisti mesec in pol, pa smo preživeli tudi to in mislim, da bomo imeli zdaj vsaj deset let mir na tem področju. Narava je sprožila skalni podor, vendar smo ga na koncu obrnili sebi v prid in malenkost spremenili ta del mesta. Tudi novo preobleko 60 let stare ceste od cementarne do Lidla, ki jo načrtujemo junija, štejem za velik uspeh. To, da smo se lahko z državo dogovorili, da gremo skupaj v prenovo. Obeta se tudi nekaj pozitivnih sprememb ob cesti. Toliko na hitro o projektih. Seveda upam, da bomo uspešni tudi na razpisu za Cankarjevo šolo. Srce me boli, da je v takem stanju, predvsem telovadnica, resnično je nujno potrebna obnove za normalen potek pouka.
To so te stvari, na katere smo ponosni. Da imamo toliko poguma in zagrizemo v kisla jabolka. Da smo npr. od besed, kako bi bilo lepo, če bi paviljone na Trgu revolucije podrli, kako bi bilo lepo, če bi se videl spomenik, prešli k dejanjem in odkupili prvi poslovni prostor. Želimo si nadaljevati z naslednjim in tudi z ostalimi lastniki smo že imeli pogovore in dejansko prehajamo od besed k dejanjem.
Boste podirali paviljone?
Ja, ampak ne enega za drugim, temveč ko bodo vsi odkupljeni. Tudi to bo proces. Lahko je v enem tednu prodati ta mesta in jih v zelo kratkem obdobju zgraditi, odkupiti jih od desetih lastnikov, ki ima vsak svoje pogoje in želje, je pa bistveno težje.
Leta 2015 smo dobili v last tudi zelenico pred pošto v centru mesta, kar se mi zdi ključno. Tisti predel vpliva na počutje, izgled in življenje v mestu, tako da idejno zasnovo imamo in si želim, da bi drugo leto zabrneli tudi stroji in to področje uredili. Da, veliko je bilo kislih jabolk, ki so čakala in čakala, mi pa smo nekako začeli gristi vanje. Rada rečem, da prehajamo od besed k dejanjem in to je vodilo pri našem delu.
Katere pa so tiste stvari, ki vas še čakajo, s katerimi niste zadovoljni?
Nisem zadovoljna, da smo že v letu 2014 oziroma 2013 tudi na pobudo ministrstva sprejeli odlok o kakovosti zraka, ministrstvo je celo zapisalo, kaj bi lahko naredili, a nismo skoraj nič oziroma bore malo. Prašni delci še vedno so. Ministrstvo je za izvajanje operativnega programa namenilo nekaj sredstev, a predvsem za mestne občine, Zasavje je tako izpadlo, za same občine pa je to velik zalogaj. Na to opozarjamo tako pristojne poslance kot ministrico, pa ne vem, če bomo uspešni, če se bo kaj spremenilo. Pa bi se nujno moralo. Čeprav naj bi se po opozorilu Bruslja ti občinski odloki novelirali, nimamo nobene želje po spreminjanju, dokler ne bo nekih konkretnih premikov. To je tisto, na kar sem še vedno majčkeno jezna. Čakamo, kaj bo z dogovori regij. Stvari se ne premaknejo naprej tako hitro, kot bi si želeli. Tretja stvar, na katero pa smo jezne vse tri občine in se nam nanjo ne zdi več smiselno opozarjati, pa je način financiranja. Ta je daleč od tistega, kar moramo plačevati občine in kar država od nas zahteva. Na eni strani od nas veliko pričakujejo in zahtevajo, po drugi strani pa nas minimalno financirajo. S 478 evri, kolikor dobimo od vseh teh davkov na prebivalca za celo leto, pač ne moremo narediti vsega, kar bi si ljudje in država želeli. V preteklosti smo prodali že vse poslovne stavbe in zemljišča, ki so bila nekaj vredna, tako da prodati kaj več ne moremo. Jezni smo na državo, ki se na nek način centralizira, namesto da bi izkoristila občine, da urejajo stvari na mikro ravni, kar bi povzročilo tudi razvoj na državni ravni. Namesto, da bi nas izkoristili v dobrem smislu, da bi mi izvajali projekte, skrbeli za razvoj, nam bodo vzeli še te pristojnosti in jih dali državi. Kako hitra in učinkovita pa je država, vidimo iz meseca v mesec na različnih primerih.
Kako učinkovita pa je občinska uprava?
Mislim, da zelo. Seveda si lahko vedno še boljši, vendar mislim, da sedaj postopke z občani maksimalno hitro izpolnjujemo. Za občutek vam lahko povem, da smo leta 2015 izdali razpis za stanovanja A liste in v dveh letih podelili večino stanovanj. Sedaj razpis ponovno objavljamo.
Naprej: kar 10 let smo urejali občinski prostorski načrt, pripravljali neke podlage in zadnji dve leti govorili, kako je država počasna. V prvem letu mojega mandata smo za kontakt zadolžili sodelavko na upravi. Malce v šali in malce zares smo ji rekli, naj pred malico in po njej nenehno kliče pristojne, dokler jo ne bodo imeli dovolj in bodo stvari uredili, pripeljali do konca. Tako smo precej hitro lahko sprejeli tudi občinski prostorski načrt. Radi bi čim hitreje sprejeli tudi spremembe. To so postopki, ki so se prej mogoče vlekli, sedaj pa se bistveno hitreje odvijajo. Seveda niso vse stvari odvisne od nas. Tiste, ki pa so, jih poskušamo izvesti kar najhitreje.
Ob občinskem prazniku je veliko prireditev, ste na vseh prisotni?
Če se da in kolikor le lahko. Včasih ljudje tudi ne razumejo, da ima človek napovedanih veliko stvari hkrati, dan pa ima smo 24 ur, pa še od teh je dobro, da jih človek nekaj prespi. Tako, da če se da, pridem, če ne morem, se opravičim in tudi srčno upam, da ljudje to razumejo, ker pač hkrati na več mestih ne moreš biti.
Ob praznikih vas obiščejo tudi gostje. Kam jih peljete, ki pridejo v Trbovlje?
Letos smo po dolgih letih ponovno gostili predstavnike iz pobratenih mest. Ko dobiš goste, bi jim rad pokazal vse. Resnično vam povem, da ko smo pripravljali program zanje, v katerega so se vključili še nekateri drugi javni zavodi ali podjetja, smo morali nekatere predloge enostavno zavrniti, ker nismo mogli vse strpati v tridnevni obisk. Goste smo peljali tudi na osnovno šolo, ker želimo obnoviti izmenjave učencev. Potem seveda na Kum, na naš najvišji vrh. Želeli smo jih peljati tudi v jamo, vendar je za to po vseh pogovorih in sestankih zmanjkalo časa. Sestavni del je bila tudi proslava zvečer, potem smo šli na ogled mesta, jim pokazali Gradič in naš kulturni hram, kjer se v tem trenutku pripravlja otvoritev virtualnega rudarskega muzeja. Potem pa je res že zmanjkalo časa. Upam, da se bodo vrnili in videli še vse tisto, kar smo jim še želeli pokazati.
Katere so temeljne točke, ki jih boste na vsak način poskusili uresničiti v drugem delu vašega mandata?
Vsekakor prenova centra mesta. Nadaljevali bomo z odkupi. To je dolgoročni projekt, ki se ne more končati drugo leto. Izvedli bomo najmanj kilometer dolgo kolesarsko stezo. Prizadevala si bom za uspešno izvedbo glavne vpadnice v mesto. Drugo leto tudi za izgradnjo krožišča z vezalnim mostom v industrijsko cono. To so kar veliki projekti, ki so čakali na uresničitev. Niso lahki, so tudi precej finančno zahtevni. Če nam bo uspelo, bom lahko več kot zadovoljna in bom lahko mirno spala. Dejstvo je, da je denarja na voljo manj, kot ga je bilo še pet, deset let nazaj, pa se lahko pohvalimo s projekti, za katere se je ves čas vedelo, da so potrebni, pa jih prej nihče ni izvedel. Mislim, da je to res velik uspeh.
Marko Planinc
