V soboto, 15. junija, je Zavod Savus pripravil že enajsti Jamatlon, ki je poleg športnega dogodka namenjen tudi ohranjanju rudarske dediščine. Ali Zasavskih pet meni, da se Zasavci dovolj spominjamo svoje (knapovske) preteklosti? Na kakšen način živijo rudarske vrednote, kot sta tovarištvo in skrb za sočloveka? So že bili kdaj v jami (na Jamatlonu ali kako drugače)?
Zoran Cvar, predsednik Društva Art Kum
Vse spoštovanje do organizatorjev Jamatlona, ki je enkratni dogodek v športnem smislu ter kot popestritev turizma v Trbovljah, saj, kot je gospa Jana Mlakar dejala, nimamo Eifflovega stolpa, imamo pa dimnik, rudnik, Kum in DDT ter vse ostalo, kar lahko ponudimo turistom.
Mislim, da se v Zasavju dovolj zavedamo svojih knapovskih korenin, vsaj naša generacija, saj smo vso mladost preživeli v povezavi s knapi in rudnikom. Kot otrok sem stanoval na Šuštarjevi koloniji, stari oče je bil rudar ter tudi vsi sosedje. Še mladoleten je odšel v rudnik v Belgijo, nato v Francijo in v Trbovlje. Iz njegovega pripovedovanja poznam življenje rudarjev, saj sem skoraj vsak večer poslušal zgodbe o življenju rudarjev in delu v rudniku. Pripovedoval je različne zgodbe, o delu, stavkah, reševanju sodelavcev, trboveljski reševalci so hodili reševati rudarje tudi po Jugovslaviji. Rudarjem je veliko pomenilo tovarištvo, saj so bili odvisni drug od drugega in to se je kazalo tudi izven jame, saj so si med seboj vedno pomagali.
V jami sem bil le kot turist in zavedam se, da tisto, kar sem videl, ni nič proti tistemu, kar so doživljali rudarji, zato vse spoštovanje rudarjem. Kar nekaj jih poznam in vedno rad prisluhnem njihovemu pripovedovanju in zgodbam.
K prepoznavnosti Trbovelj veliko pripomorejo tudi ljudje, ki živijo izven Trbovelj in se zavedajo svojih korenin in širijo svojo lokalno kulturo. Mislim, da ima Zasavje veliko možnosti za razvoj turizma ter kulture v povezavi z rudnikom ter rudarji, saj ti poosebljajo žive zgodbe iz globin rudnikov.
Marinka Dolinšek, predsednica Čebelarskega društva Zagorje
Vsa pohvala gre organizatorjem Jamatlona, saj verjamem, da je organizacija takšne prireditve ogromen zalogaj. Vsi bi radi imeli prireditve, imajo strašne idejo, a ko je potrebno to izvesti, se vedno lahko zaneseš na ene in iste člane, porabiš ogromno časa, živcev, potem pa je na žalost več kritik kot pohval. Še enkrat pohvala vseh organizatorjem. Je pa prav, da se ohranja rudarska dediščina v naših krajih, da bodo tudi mlajše generacije vedele, kako je bil težko prislužen kruh rudarja. V to skupino spadam skoraj tudi jaz, saj se rudarjenja v Zagorju bolj malo spominjam, ker se je v 90. letih že začel postopek zapiranja in poslednično se je ogromno spremenilo. Zanimivo si je ogledati starejše fotografije, da si spomin osvežimo. Kar se tiče športa, nisem tako aktivna, da bi se udeležila tega tekmovanja in tudi v jami še nisem bila.
Cvetka Drnovšek, predsednica Društva za zdravilne rastline Zasavje
Knapovščina je bila in bo vedno del mojega življenja. Moj praded, moj ded in oče – vsi so bili rudarji. Moram reči, da sem bila vedno ponosna, da so moji sorodniki rudarji. To se mi je vedno zdelo nekaj dobrega, čeprav je včasih veljalo, če si knap, si manj vreden. Meni in mojim najbližjim ne! Rudarsko tovarištvo je bilo in bo nekaj pozitivnega, nekaj dobrega, nekaj, kar človeka naredi boljšega. V jami pa zaradi izjemno nizkega pritiska nisem bila. Pa tudi oče je vedno dejal, nikar ne hodi, saj veš, kaj vse se je meni dogodilo. No, sedaj je na mojem spisku zebeležena tudi ta želja. V letu ali dveh moram biti v trboveljski jami, da vidim, kje so »živeli« moji predniki.
Dediščino rudarstva v Zasavju premalo negujemo. Imam občutek, da nas je bilo nekako sram, da so naši predniki bili rudarji. Hvala bogu se zadnje čase ta miselnost spreminja in vsako leto bolj cenimo našo preteklost in jo počasi obujamo. S pravim pristopom bi lahko dobro tržili našo preteklost, saj je zanimiva, toda slabo poznana. Skupaj z jezikom in posebnostmi življenja knapov bi lahko zaslužili v turizmu. Zametki so dobri! Hvala vsem, ki skrbite, da bo naša preteklost nekje dobila svoj spomin. Sem ljubiteljica starih predmetov in imam nekaj starih artiklov v zbirki oziroma hrambi. Verjetno jih bom nekoč oddala muzeju. Mojim vnukom pa vedno govorim o starih časih, da bodo znali ceniti vse tisto, kar so naši starši storili za nas, da sedaj bolje živimo. Čeprav je to malo čudna trditev, so rudarji in njihovo delo naši generaciji marsikaj omogočili.
Jamatlonu pa žal ne sledim. Imam drugih aktivnosti dovolj. Pred petimi leti bi mogoče še aktivno sodelovala, sedaj pa je malce pozno.
Mateja Jecl, predsednica Društva Rast
Kar nekaj turističnih dogodkov v naši regiji skrbi prav za ohranjanje rudarske dediščine. Jamatlon, na katerem sicer še nisem sodelovala, je zagotovo eden izmed teh dogodkov, pa 4. Dritl in seveda tudi naš Funšterc. Funšterc, festival stekla in zasavske kulinarike, je med drugim nastal prav zaradi ohranjanja naše dediščine tudi med mlajšimi generacijami. S festivalom sicer skrbimo za ohranjanje dveh dediščin, ki se v našem kraju prepletata – rudarske in steklarske. Slednja je večkrat prezrta, a zasavska industrijska zgodovina ni le rudarstvo, sploh v Hrastniku, kjer imamo dolgoletno steklarsko tradicijo. Imamo pa pri industrijski dediščini še precej prostora, da razvijemo res dobre zgodbe, na katerih bi lahko slonel tudi turistični razvoj regije. Se pa na tem vse več dela, kar je spodbudno.
Čeprav se mi včasih vera v soljudi malo zamaje, verjamem, da še posebej med našimi zasavskimi hribi še živi tovarištvo – in to v pravem pomenu besede. Še vedno si priskočimo na pomoč, še vedno imamo posluh za sočloveka. Sama sem v tem duhu bila vzgojena in po teh načelih tudi poskušam živeti. Ali, če si sposodim kar besede pisatelja Lewisa Carrolla – »Ena od velikih skrivnosti življenja je, da je zares kaj vredno le tisto, kar naredimo za druge.«
Janez Jani Majes, predsednik Društva tabornikov Rod Polde Eberl – Jamski
Sam sem še mlad in Rudnik Zagorje se je zaprl kmalu po mojem rojstvu, zato bi lagal, če bi rekel da se spominjam knapovskih časov. So me pa o zgodovini Zasavja dodobra poučili moji predniki in nekaj starih knapov, ki sem jih spoznal, nekaj malega pa so me naučili tudi v šoli. Vedno sem rad poslušal stare knapovske zgodbe, saj so zanimive, hkrati pa sem se ravno iz teh naučil ogromno narečnih besed in seveda tudi kakšne sočne kletvice. Po mojem mnenju so tudi te del zasavske dediščine. Kar ne predstavljam si pravega Zasavca, ki ne bi v pogovoru uporabil vsaj ene kletvice. No, če postavim kletvice na stran, se mi zdi, da trenutno Zasavci precej dobro ohranjamo spomin na našo preteklost. Moje mnenje je, da v teh letih to ni težko, saj je precej knapov še živih, Zasavci pa so večinoma potomci knapov, ki se dobro zavedajo, kakšno je bilo življenje knapov. Ti, vede ali nevede, ohranjajo spomin na preteklost. Kako dobro dejansko ohranjamo dediščino, pa bodo videli šele naši zanamci čez kakšno stoletje ali dve … Seveda imamo tudi druge načine ohranjanja naše kulturne dediščine. Na preteklost nas lepo opominjajo mnoge »domfarce«, »hunti«, vhodi v jame po vseh zasavskih mestih, imamo pa seveda tudi muzej rudarstva v Lokah in 4. dritl v Trbovljah ter že omenjeni Jamatlon, mene osebno pa se najbolj dotakne pesem Orlekov Adijo Knapi…
Rekel bi, da živim rudarske vrednote skozi moje prostovoljsko delo. Pri tabornikih se najbolj odraža tovarištvo. Vse, kar delamo pri tabornikih, največkrat delamo v skupinah, kjer si vsi med seboj pomagamo, da skupaj pridemo do zastavljenega cilja. Predvsem zaradi takšnih tovariških odnosov sem tako navdušen nad taborništvom. Prav tako smo solidarni in drugim pomagamo na različne načine. Enako pa velja tudi pri gasilcih. Osnovni namen gasilstva je pomoč drugim, vsi člani društva pa vedno stopimo skupaj, ko je to potrebno.
V jami sem bil že večkrat. Bil sem v muzeju v Velenju in v rudnikih pod Peco in vedno sem bil fasciniran. V zasavskih jamah pa žal (še) nisem bil, kar pomeni, da tudi na Jamatlonu še nisem bil. Meni osebno je ta dogodek zelo všeč, ampak za udeležbo nikoli nisem imel časa … Mogoče pa naslednje leto.
