V vašem nabiralniku vas danes čaka čisto sveža številka časopisa Savus. Za tiste, ki ga ne boste imeli časa oziroma ga še niste vzeli v roke, objavljamo uvodnik.
Občinski prazniki
Trbovlje praznujejo. Naslednji mesec bo praznoval Hrastnik. Še mesec naprej Zagorje. Kaj ti prazniki, prazniki občine, pomenijo ljudem? So dnevi res praznični, ali so prazniki namenjeni le tistim, ki se v teh dneh lahko pohvalijo s kakšnimi pridobitvami, novim asfaltom, prenovo kakšnega dela mesta … So občinski prazniki le še priložnost za kakšne večje fešte, norije ob takšni in drugačni glasbi? Ljudje sploh vedo, zakaj občine praznujejo?
Pojdimo po vrsti. V Trbovljah praznujejo 1. junija v spomin na spopad z Orjuno. Kot beremo v zgodovinskih knjigah, v glavnem so izšle v času socializma, je takrat revolucionarno delavstvo uničilo fašistično Orjuno. O tem spopadu obstajajo tudi drugačne interpretacije. Spominjam se serije člankov v nekdanjem Zasavcu, kjer smo objavljali drugačen pogled na spopad z Orjuno.
V Hrastniku praznujejo 3. julija v spomin na veliko gladovno stavko rudarjev leta 1934. Čeprav jim je vodstvo družbe obljubilo za dinar višje plače in nekaj več delovnih ur, s stavko pravzaprav niso dosegli kaj veliko. Še več, plače so se tisto leto še znižale in socialni položaj rudarjev in njihovih družin je bil še slabši. Ta gladovna stavka je bila res ena največjih rudarskih stavk v zgodovini Slovenije, vendar rudarji z njo niso dosegli tistega, kar so pričakovali.
V Zagorju praznujejo 9. avgusta v spomin na napad na orožniško postajo v Toplicah. Spominjam se ene izmed proslav občinskega praznika, ki jo je režiral pokojni Nande Razboršek. Potekala je pred muzejem, vanjo pa je vključil tudi zamolkel zvok sirene lokomotive in vožnjo lokomotive skozi Zagorje. Tudi to je bil del junaške zgodovine. Po napadu so namreč okupatorji, Nemci, izselili precej ljudi iz Toplic in jih pahnili v suženjstvo, tudi smrt. Razboršek je znal to subtilno prikazati.
Torej, prazniki niso le junaštva in uspehi. Prazniki so tudi življenje. V njem pa ni ničesar črno belega, ampak se odtenki prelivajo. Spoštujmo jih, praznujmo jih in se spomnimo tudi na tiste, ki so ob dogodkih, ki so povod za praznike, morda trpeli. Ter seveda slavimo tiste, ki se niso uklonili. Predvsem pa slavimo tiste, ki nam vsakdanjost delajo lepšo in boljšo ter skrbijo, da bo naša prihodnost lahko še boljša.
Marko Planinc
