torek, 11 februarja, 2025

Iz te kategorije

Izšel je junijski Zasavski tednik

Danes, 29. junija, je izšel junijski Zasavski tednik, ki prinaša obilico zanimivega branja, popisuje vse, kar se je junija pomembnega zgodilo v Zasavju, vam predstavlja ponudbo zasavskih podjetnikov in ponuja v reševanje nagradno križanko.
Za tiste najbolj neučakane, ki časopisa še niste prejeli v poštni nabiralnik, objavljamo uvodnik.

Zastave vihrajo
(ali pa tudi ne)

Počitnice so se pričele. Vročina je udarila. Dopust vabljivo kliče. V Zasavju pa: delovno. Brnijo stroji, dela se sto na uro. Jasno, zasavske občine poleti praznujejo in praznik je vedno čas za otvoritve, predstavitve novosti in veselje. Ulice se zaprejo, muzika igra, vzdušje je prešerno, župana in županja zadovoljno sprejemata čestitke pomembnih gostov od blizu in daleč. Nekateri cestni odseki se na novo črno svetijo, zastave vihrajo … Opsa, no tule se pa ustavimo.

V Zasavju zastave kaj prida ne vihrajo. Res je, komunalci jih že obesijo, čeprav včasih prav skromno. Občinske na vsak drugi ali tretji drog, nič manj bolje se ne godi državni zastavi, da o zastavi naše skupne širše domovine Evrope ne izgubljam besed. Ob dnevu državnosti ali ob občinskem prazniku je zastav na drogovih in hišah še manj kot ob prvem maju.

Zastava na hiši je stvar ponosa. Ponosa, da živimo v miru v svoji državi. Ne glede, kakšna je. Po svoje je res žalostno, kako pišmeuhovsko se obnašamo do nje. Na družabnem omrežju sem danes prebral kratek zapis enega od bralcev, ki je bralki na vprašanje, kaj imamo od države, odgovoril: »Nič, samo pufe.« Tudi sam delim razočaranje nad državo, ki ni takšna, kot smo želeli, da bi bila. Vendar: ta država je naša. Mi volimo politike, ki je niso spodobni voditi, mi skrbimo, da se korupcija pričenja že pri malih stvareh. Mi mirno prenašamo velike kraje, lopovščine kvazi uspešnežev. Mi smo tisti, ki smo pustili, da so nam pokradli tovarne, nas pustili brez služb, v svoje žepe stlačili še počitniške domove in prikolice, nas naredili reveže. Ne le v denarnici, žalostno je, da smo postali reveži v glavi.

Zato ne »šinfajmo« čez državo. Takšno imamo, ko jo zaslužimo. In bodimo vseeno ponosni nanjo. Tako, kot smo ponosni, kot se nam orosijo oči, ko slišimo Zdravljico in jo pojemo v srcu skupaj z našimi športniki ob velikih uspehih.

Marko Planinc

Isti avtor