Člani Društva invalidov Hrastnik so se odpravili na kopalni izlet v terme Mala Nedelja. Objavljamo zapis Irene Zupanc.
Zadovoljna sem sedela v avtobusu, ki se je vračal, in razmišljala kakšen dan sem preživela, ko me je presenetil predsednik društva in zaprosil, da napišem nekaj o izletu. »Da,« sem bleknila brez razmišljanja. Nisem pomislila na to, da sem celotno potovanje klepetala s sošolko in nisem bila pozorna na samo pot.
Pa nič zato, lahko pišem o marsičem drugem.
Smo pisana druščina, polna pozitivne energije. Slišim veliko o modrostih, spominih in norčevanju iz samega sebe. Med nami so težji invalidi, starostniki, mlajši, glasni in tihi – vsem nam pa je cilj, da se imamo lepo. Zato je v avtobusu kot v čebelnjaku. Vedno pa nas prekine močan glas predsednika. Poleg pozdrava predstavi celoten potek kopalnega dne. Nas pa je tudi okrcal, ker se premalo udeležujemo družbenih dogodkov in raznih predavanj. Tokrat nas je povabil na razstavo ročnih del Sončnic.
Kar naenkrat smo bili v termah Mala Nedelja. Že prvi vtis je bil krasen: hotel, zelenje, osebje, …
Diskretno, skoraj neopazno se je med nami sprehajala Nataša, tajnica društva, in vsem podelila zapestnice in bone za kosilo. Tudi moja poverjenica je pomagala fantom, da so se lažje orientirali.
Začel se je najboljši dan dneva. Kopanje. Ker so velik bazen čistili, smo vsi zaplavali v enem bazenu. Voda je bila prijetno topla, ne prevroča. Bili smo podobni kitom, delfinom in zlatim ribicam, ki se med seboj dobro razumejo. Sama sem bila deležna objema delfinčka. Masirala sem se na vodnih mehurčkih, osvežila ob bazenu, kjer so nam stregli prijazni gostinci. Bilo je ceneje kot v Banovcih. Na moje veselje sem se na izletu, v vodi, srečala s Petrom, ki je bil kolega mojega moža in sodelavko iz TKI Mileno. Naj poudarim, da je članov okrog 700 in vedno pridejo novi.
Po štirih urah plavanja smo dobili kosilo. Bilo je dobro in prileglo se je. Po kosilu sva z Blažiko nazdravili s sladkim vinom. Potem pa nazaj v bazen do 16. ure.
Potrebno se je bilo pripraviti za odhod domov.
Končala bom z besedami mojega vnuka: »Babi, a ni bil danes krasen dan?«
»Ja, res je bil.«
Irena Zupanc
Foto: Dušan Rotar
