ponedeljek, 15 julija, 2024

Iz te kategorije

Izgubljene bližine

Zagorski pesnik Vlado Garantini je v sozaložništvu z zagorsko območno enoto Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti izdal osmo samostojno pesniško zbirko Izgubljene bližine. S svojo trdoživostjo in pronicljivostjo, vtkano v 62 pesmi, dokazuje, da je njegov pesniški izraz še vedno živ.

Čas omejenega druženja zaradi pandemije covida-19 je izkoristil za refleksijo dogajanja. Tako je lažje prestal zahtevne razmere, hkrati pa nastavil ogledalo družbi in odločevalcem, ki so se bolj ali manj spretno soočali z izzivi, neposredno ali posredno povezanimi s pandemijo.

V pesmih prvega od treh sklopov, ki nosi naslov Karantena, si skozi oči običajnega državljana zastavlja logična vprašanja o ukrepih za zajezitev koronavirusnih okužb, hkrati se loteva večnih vprašanj oblasti. Ustavi se ob usodi starejšega prebivalstva, ki je bilo najbolj na udaru posledic rovarjenja virusa. Pikrost se meša z bistroumnostjo, cepi s šaljivostjo in ironičnimi bodicami.

Verze drugega sklopa, ki ga sestavljajo t. i. prisrčnice, usmerjajo utrinki iz narave. Preveva jih optimizem, iz njih sije avtorjeva sposobnost prvinskega čudenja stvarem, ob katerih se je vredno ustaviti kljub morebitni preobremenjenosti z vsakdanjimi težavami, ali pa prav zato, saj človekova duša hrepeni po umiritvi. Dodane so sveže pesmi o kovanju rim, čevljih in žepih, spremembah, ki so se zgodile v desetletjih, ki jim je bil doslej priča Garantini. Iz pesmi Jezik žari ljubezen do materinščine.

V Vaški idili proti koncu drugega sklopa avtor napove rdečo nit Izgubljenih bližin, tretjega sklopa, ki je dal tudi naslov celotni pesniški zbirki. Pesniku je bil namreč blizu podeželski svet njegovega otroštva in mladosti, ki ga danes ni več. Zanj je izgubljen, zato se ga spominja z nostalgijo, začinjeno s kančkom pelina. Enako velja za zarasle stezice, pokojne ali drugod živeče sorodnike, prijatelje, znance. Dotakne se usode beguncev, ki so bili prisiljeni zapustiti domove zaradi vojne.

Ena od pesnikovih izgubljenih bližin je tudi njegova mladost, saj iz prve roke pozna jesen življenja. Toda njegovi pesniški biseri ostajajo izbrušeni, misli čiste, mestoma razposajene, za starejše in mlajše bralce, takšne, ki imajo radi lahkotnejše čtivo, in one, ki v pesmih iščejo večplastna sporočila. Za predokus se potopimo v pesem Moja generacija.


Moja generacija

Starostniki,

s težkim križem

častitljivih let na ramenih,

s palicami in hojcami,

na invalidskih vozičkih,

nepokretni doma

in v domovih upokojencev

prikovani na postelje.

Previharili smo

dve vojni,

eno revolucijo,

en socializem.

Taboriščniki,

izgnanci,

brigadirji,

udarniki dela.

Podeljene premnoge medalje

pozabljene rjavijo.

Za marsikaj smo bili

prikrajšani, opeharjeni

in grdo okradeni.

Generacija moja,

ali nas niso tudi bogovi

malo pozabili?!


Boštjan Grošelj

Foto: arhiv Savus


 

Previous article
Next article

Isti avtor