sobota, 15 februarja, 2025

Iz te kategorije

Iz šolskih klopi

“Joj šola. Ja, imel sem to srečo, da sem lahko najdlje spal. Sploh do četrtega razreda, ker je bila šola zraven naše hiše. Je pa zanimivo, da sem bil najbližje doma, pa vedno prišel zadnji. Sem pa ponosen, da sem v celotnem šolanju pred zaposlitvijo dobil samo enkrat šus (enko). Prvega šolskega dne nimam prav dobro v spominu. Je pa res, da je bilo ogromno lepega. Najrajši sem imel telovadbo, malico in seveda športne dneve.”
Lojze Čop, kuharski mojster, Podkum


“Prvi september me že od nekdaj navdaja s tesnobo, saj simbolično zaključuje eno obdobje in naznanja drugo. Predstavlja ogromen korak za vse, ki bodo prag vrtcev in šol prestopili prvič, ter hkrati riše mejo med brezskrbnostjo in odgovornostmi vsakdana. Sama na osnovnošolske dni nimam lepih spominov. Kot zadržan otrok nisem najlažje navezovala stikov, a prehod v srednjo šolo je vse spremenil: takrat sem se šole, šolskih izzivov in obšolskih druženj veselila, jih znala izkoristiti ter iz njih potegniti največ. Tokratni 1. september pa je sploh poseben, saj moja hči prvič odhaja v vrtec. Je poln obetov in tudi treme, tako zame, kot zanjo.”

Katra Hribar Frol, direktorica Knjižnice Toneta Seliškarja, Trbovlje


“Od mojega vstopa v šolo je minilo že pol stoletja. Prvega šolskega dne se ne spomnim natančno, se pa z veseljem spominjam, kako smo v šolo pešačili štiri kilometre daleč, v glavnem ob potoku Boben, in ušpičili kakšno vragolijo. Mesečne vozovnice smo imeli samo v zimskih mesecih. Srednješolska leta so mi ostala v zelo lepem spominu, saj smo bili v razredu enotni, tovariški, kolegialni. Pomagali smo si pri pridobivanju znanja in “pridobivanju” ocen. Nekateri sošolci so bili zelo inovativni in že takrat pravi strokovnjaki na  tehničnem področju.”

Robert Halzer, profesor športne vzgoje, Hrastnik


“Moja prva šolska klop je bil »štokrl« sredi dvorišča stare rudniške kolonije, prvi stol pručka, prve šolske stene stare zavese, ki jih je moja prva tršica, sestrična Marjeta, obesila okrog in okrog »učilnice«, da nihče ne bi bil priča mojim mukam v njeni šoli pod lipo, kjer me je z ravnilom po prstih vsakič, ko je šla črka narobe ali bila številka preveč … A še danes sem ji hvaležna za tiste muke. Kajti ko sem v prvem razredu spoznala dušo od tršice Bredo Šere, sem vedela, da je prava šola proti moji poletni šoli ko najlepša pesem. Ki sem jo potem pela vsako jutro, ko sem jo s torbo mahala proti Plevčkovem hribu. Srečna, da obstajajo tršice, ki ne tepejo otrok, in šole, ki ne učijo ničesar, česar jaz ne bi »u nulo« znala …”

 Polona Malovrh, novinarka časnika Delo


“Prvi šolski dan mi ni ostal posebej v spominu. Od prvega do petega razreda sem obiskoval OŠ Tončke Čeč. V šolo sem prihajal peš mimo današnjega Spara (prejšnje klavnice), mimo avtodelavnice Špajzer oziroma gostilne »Čeruga« ter naprej po hribu do šole. Šolo smo končali že ob pol dvanajstih, šolske torbe niso bile tako težke kot so današnje. Spominjam se prve razredničarke Brede Šere ter učiteljic Zagorišek in Radoševič, ki sta veljali za najbolj strogi, a z njima nisem imel nikoli težav. Posebej mi je v spominu ostala zimska šola v naravi na Mrzlici, kamor smo odšli peš z nahrbtniki, smučmi in pancerji. V šesti razred smo morali iti na novo šolo, današnjo OŠ Trbovlje. Strah ob prehodu se je izkazal za neupravičenega. Celotno osnovnošolsko, kot tudi srednješolsko šolanje mi je ostalo v zelo lepem spominu.” 

Janez Žlak, direktor RTH, Trbovlje

Isti avtor