nedelja, 3 novembra, 2024

Iz te kategorije

Internet, Facebook in to

»Sem brezposelna invalidna oseba in prostovoljka koordinatorka Društva onkoloških bolnikov Slovenije, Skupine za samopomoč bolnikov z rakom Trbovlje. Pri svojem poslanstvu večinoma uporabljam elektronsko pošto. Nisem ravno računalniški tip človeka in zelo malo uporabljam internet, razen, kadar rabim kaj pri koordiniranju skupine za samopomoč. Družbena omrežja uporabljam še manj, sploh nisem aktivna. Ne vidim se v vlogi vzgojitelja, da bi ljudem razkrivala pasti medmrežja. O tem premalo vem, z zanimanjem pa prisluhnem tistim, ki so vešči na tem področju. Za učenje pa vsekakor nikoli ni prepozno, kajne.«
Lidija Hutar, vodja skupine za samopomoč bolnikov z rakom, Trbovlje


»Splet in družabna omrežja dnevno uporabljam in presenečen sem, koliko laži, zavajanja, nestrpnosti in sovraštva se širi med ljudmi. Najbolj zaskrbljujoče pa je, da ogromno ljudi vse to povsem nekritično požira in celo širi naprej. In ne govorim o otrocih, govorim o odraslih ljudeh vseh starosti, poklicev in izobrazbe. To dokazuje, da to ni problem sodobne tehnologije in spleta kot takšnega, gre za družbeni problem, ki je s spletom samo dobil takšne razsežnosti. Pasti medmrežja so torej samo osnovne zablode naših medsebojnih odnosov, kulture, znanja in procesiranja informacij, in tu je potrebna vzgoja, izobraževanje in ozaveščanje, da ne zdrsnemo še globje v mračni vek.«

Jani Medvešek, direktor Mladinskega centra Hrastnik


»Na spletu se sicer znajdem in ga uporabljam vsak dan za iskanje podatkov, ki jih potrebujem bodisi profesionalno ali samo iz radovednosti. Opazila sem, da takoj, ko se v debati pojavi dvom o kakšnem dejstvu, preverim informacijo na internetu. Tudi v spletni trgovini sem že kupila kakšno zadevo. Me pa zelo moti personalizacija, saj s tem ko pojasnjujejo, da mi lajšajo iskanje, mi ga posredno tudi otežujejo. Da ne govorim o odvzemu zasebnosti.

Uporabljam tudi Facebook. Tu sem manj aktivna z zasebnimi objavami, veliko bolj pa z objavami na profilu Lekarne Pušnik. Kot starša me seveda skrbi za obnašanje (mojih) otrok na spletu in smo že imeli pogovore v tej smeri. Prebrali smo tudi nekaj knjig na to temo, si ogledali videospote, … Menim, da se mnogi ne zavedajo, da lahko že ena fotografija pove več, kot želimo z njo razkriti (na selfiju se lahko v ozadju vidijo ura, televizija, okolica, pogled skozi okno, ki razkriva lokacijo …). Seveda pa so naši otroci domači v svetu interneta in me skrbi, da me bodo kmalu prehiteli. Zato se poskušam čim bolj izobraziti in na to temo sem obiskala tudi nekaj predavanj. Kot opažam pri svojem desetletniku niso več problem računalniki v sobi, pač pa mobilni telefoni. Z njimi in dostopom do interneta je vdor v zasebnost veliko lažji. Najbolj so zanimive video vsebine. Mogoče se vam bom zdela »za luno«, vendar me je pred kratkim presenetilo, da nekateri »otroci« služijo velike denarje na račun tega, da se snemajo, kako igrajo neko igrico in to potem hkrati komentirajo. Seveda moj desetletnik to z veseljem gleda … Poleg tega ima vsak mobilni telefon tudi možnost fotografiranja. To olajša snemanje, fotografiranje in pošiljanje tega na splet. Da sploh ne začnem z darknetom …«

Tjaša Flere Pušnik, Lekarna Pušnik Trbovlje


»Uporabljam internet, elektronsko pošto in družbena omrežja. Edino selfijev pa ne delam. Pri vsem tem je potrebno znati vzpostaviti pozitivni odnos do informacij, ločiti lažne od pravih, jih znati pravilno selekcionirati. Za pasti na medmrežju je najbolj dovzetna odraščajoča mladina, predvsem zaradi »trolinga«. Tega pa ne bomo preprečili s prepovedjo, temveč z ozaveščanjem. Zato pa je potrebno te vsebine vpeljati tudi v izobraževalni sistem. Smo pa zdaj vsekakor v nekem prehodnem obdobju, kaj nas čaka za vogalom, pa bogsigavedi.«

mag. Zoran Poznič, Delavski dom Trbovlje


»Ne morem reči, da internet uporabljam dnevno. Uporabljam ga urno, če ne celo minutno – tako poslovno kot zasebno. Na internetu prodajam (zasebno najraje na Bolhi, poslovno pa v Oceanovi spletni knjigarni), se pogovarjam (največ po e-pošti, Skypu, Messengerju, Facebooku in LinkedInu), prejemam in pošiljam dokumente (v glavnem službene), berem, berem, berem (novice spletnih portalov, spletne objave tiskanih medijev, forume, ki jih moderirajo strokovnjaki, slovarje, strokovne članke …), gledam televizijske oddaje za nazaj (ker televizije sicer ne gledam), rezerviram hotele, prevoze, vstopnice ipd., kupujem knjige in e-knjige, pisarniški material, oblačila, mačjo hrano in še marsikaj (k sreči imam preozko nogo, da bi po internetu lahko kupovala še čevlje, ker to bi bilo pa res nevarno za mojo denarnico, mogoče še bolj kot knjige). Najbolj pa se vse te svoje spletne aktivnosti zavem takrat, ko internet crkne. Do takrat se mi pa dozdeva, da bi lahko preživela tudi brez njega.

Ozaveščanje otrok o pasteh interneta je nujno, obveščeni morajo biti vnaprej, preden se zgodi kaj, česar se ne da popraviti. Spremljam nasvete strokovnjakov iz zavodov Varni internet, Safe.si, Varni na internetu in podobnih. Verjetno pa bo generacija internetnih domorodcev kmalu nas več naučila o internetu kot mi njih. Mogoče je sin, ki je lani dobil telefon, že na Snapchatu, a ne vem, ker ga (še) ne uporabljam. Ko bom pa končno tudi jaz na Snapchatu, bo pa on že drugje. Potem pa bodi pameten!«

Nataša Detič, direktorica Založbe Ocean, Zagorje

Isti avtor