In memoriam
Metod Malovrh, univ. dipl. inž. rudarstva
(17. september 1931–1. december 2020)
V začetku decembra je umrl Metod Malovrh, nekdanji zagorski župan, rudarski strokovnjak in velik človek, predan našim zasavskim jamam, Zagorju in Zasavju. Umrl je v obdobju korone, ko vesti potujejo z zakasnitvijo, ko se ne smemo družiti, niti se niso mogli vsi, ki bi to želeli, dostojno posloviti od osebe, s katero so dolga leta sodelovali, zato objavljamo izbrane besede v spomin nanj.
Tako kot so se pozni jesenski dnevi izgubljali v mraz in temo, tako počasi se je iztekalo dolgo in bogato življenje Zagorjana in velikega strokovnjaka na področju rudarstva, nekdanjega župana občine Zagorje in člana Društva RMED SREČNO Zagorje. Njegova osebnost se je odražala z izjemno strokovnostjo, njegova plemenitost pa s človeško toplino, pripravljenostjo vedno prisluhniti ter pomagati, z velikim občutkom za vse in vsakogar, kar je v stroki, ki jo je neizmerno ljubil, še posebej pomembno. Takšne lastnosti v tako veliki meri podari narava le redkim in Metod Malovrh je bil eden izmed njih.
Rodil se je 17. septembra 1931 v Trbovljah, kjer sta si oče Franjo in mama Olga v rudniškem stanovanju uredila topel dom. Kot osnovnošolec je okusil bridkosti 2. svetovne vojne. Takoj po osvoboditvi je nadaljeval šolanje na gimnaziji in leta 1951 maturiral na slovenski realki v Ljubljani. Šel je po očetovih stopinjah in se vpisal na Rudarsko fakulteto Univerze v Ljubljani, leta 1958 je uspešno diplomiral. Velika radovednost in ljubezen do rudarstva ga je že v času študija večkrat odnesla na prakso v tujino, v Porurje v Nemčijo in v avstrijske rudnike, kjer si je nabral veliko izkušenj.
Po diplomi se je zaposlil na Rudniku rjavega premoga Zagorje, kjer je že kot mlad inženir vodil skupino za razvoj odkopne metode, potem pa je postal tehnični vodja jamskega obrata Kotredež in Orlek. Rudarji, ki jih je vodil, so ga kljub mladosti spoštovali, saj so v njem videli resnično pripadnost stroki in pravo mero discipline, ki je pri težkem in nevarnem delu v rudniku še kako pomembna. Bil je strasten raziskovalec, kot vodja projektive je na vsakem koraku iskal rešitve za povečanje proizvodnje premoga in izboljšanje delovnih pogojev rudarjev. Na prvo mesto je postavljal varnost rudarjev v rudniku.
Njegovo strokovno delo je bilo bogato, saj je vodil zahtevne projekte, na katere je bil še posebno ponosen. Povsem na začetku kariere je bil vodja projektov jeklenih, varjenih vodnih vrat, ki so zaščitila jamske prostore pred vdorom vode. Vodna vrata so bila projektirana in izdelana za jamo Loke, Kotredež, Orlek in za Rudnik živega srebra Idrija in so bila dimenzionirana za tlak od 13 do 45 atmosfer. Vodna vrata v jami Loke so bila dejansko preizkušena ob vodnem vdoru leta 1959.
Sledili so številni projekti pridobivanja premoga v zasavskih premogovnikih s pomembno uvedbo širokočelnega odkopavanja v horizontalnih etažah z razstreljevanjem, ki je močno povečalo proizvodnjo premoga. Izdelal je tudi nekaj zanimivih rudarskih projektov za druge rudnike, med drugim projekt eksploatacije v rudniku rjavega premoga v Ivangradu v Črni gori, glavni rudarski projekt za izgradnjo zračilnega jaška Šoštanj 1 globine 237 m, projekt za izvažalni jašek Ripenda v Rudniku črnega premoga Raša na Hrvaškem. Svoje znanje in veselje do rudarstva je delil mlajšim kolegom in zato pogosto objavljal novosti iz zasavskih jam v strokovnih glasilih ter sodeloval na strokovnih predavanjih in kongresih.
Čeprav se je rudarstvu posvečal tako v službi kot v svojem prostem času, je vseeno našel čas tudi za sodelovanje na takratnem lokalnem političnem parketu. S ponosom in veliko vnemo je sprejel funkcijo župana in med leti 1978 in 1982. Kot predsednik Skupščine občine Zagorje ob Savi je v uporabo predal novi most čez reko Savo in avtobusno postajo Zagorje ter številne kilometre obnovljenih cest. Med drugimi funkcijami, ki jih ni bilo malo, je bil kar nekaj let predsednik Mladinskega pevskega zbora Vesna in dolgoletni član Zveze združenj borcev za vrednote NOB, saj je v srcu čutil in spoštoval vse, ki so dali svoja življenja za svobodno domovino.
Čeprav je ves čas z zanimanjem spremljal politično dogajanje tako doma kot širše, pa je bil z dušo in telesom za vedno predan rudarstvu. Nekaj let je bil kot član in svetovalec uprave REK EK Trbovlje zadolžen za razvoj rudnikov, potem pa je svoje strokovno znanje še obogatil na RGD – Rudarsko gradbeni dejavnosti, kjer je leta 1991 začel kot tehnični direktor in potem nadaljeval kot svetovalec uprave vse do upokojitve v letu 1996.
Na osnovi njegovih rudarskih projektov in pod njegovim strokovnim vodstvom se je zgradilo veliko zahtevnih rudniških objektov, jamskih prog, jaškov in predorov tako doma kot po svetu, saj mu je tudi delo v tujini zaradi dobrega znanja jezikov predstavljalo velik izziv. V tem obdobju je izdelal projekt za globljenje 21 jaškov premera 4 m in globine do 17,6 m za nadomestno steberno temeljenje palače Bernheimer Palais v Münchnu ter projekt za zračilni in bežni jašek na površino iz podzemne železnice v Nürnbergu v Nemčiji. Med zadnjimi večjimi projekti je bil tehnološki projekt za črpalno napravo na površini s pripadajočimi cevovodi in napravami za zapolnjevanje jamskih prostorov z injektiranjem betonske mase nad 4. obzorjem Rudnika živega srebra Idrija.
Kot odgovorni in samostojni projektant je s svojimi bogatimi izkušnjami sodeloval tudi pri projektu avtoceste čez Trojane, kjer so po njegovih projektih z razstreljevanjem v kaloti pod posebnimi pogoji izdelali predor v Zideh in izvedli globljenje temeljev za viadukte Šentožbolt–Javorje in Petelinjek na avtocesti Celje–Ljubljana.
Kot je zapisal v svojih spominih, si je v svoji bogati karieri želel pridobljeno znanje v čim večji meri spraviti v prakso. Prav posebej pa je bil ponosen na projekte, ki so izboljšali varnost rudarjev in omogočili humanizacijo težkega rudarskega dela.
Priljubljen je med bivšimi sodelavci. Zapisali so, da ni dvoma, da je bil strokovnjak na svojem področju, odlikoval pa se je tudi z delavnostjo in prijaznostjo do vseh. Sledil je novostim in novim tehnologijam in se kljub letom z zanimanjem spoprijateljil z računalnikom. Tudi to je pripomoglo, da se je po upokojitvi samostojno in zelo prizadevno lotil področja varnosti in gašenja požara v predorih, za kar ga je vzpodbudila katastrofa v nadkopu v smučarskem središču Kaprun.
Veliko prostega časa je naklonil tudi druženju s prijatelji in stanovskimi kolegi, s katerimi so vrsto let ob 4. decembru gojili idejo o ustanovitvi društva, ki bi skrbelo za ohranjanje rudarske dediščine v Zagorju. V letu 2013 je kot pobudnik in soustanovitelj postal član novonastalega Rudarskega muzejskega in etnološkega društva SREČNO Zagorje, kjer je sodeloval pri delovanju društva in se udeleževal vseh prireditev ter kot častni skakač društva opravil tudi prvi častni skok čez kožo.
Kljub bogati karieri pa si je znal vzeti čas tudi za družino. Bil je dober mož in prijazen oče, pa tudi spoštovanja vreden tast in dedek vnukom in pravnukom.
MMR
Foto: osebni arhiv
