Junija se je veliko prijateljev in znancev na brežiškem pokopališču poslovilo od enega najbolj prepoznavnih Hrastničanov Jožeta Senice, gimnastičarja, trenerja, športnega delavca in pedagoga, gimnastičnega sodnika, tvorca nekaterih izjemnih uspehov slovenskih orodnih telovadcev, trenerja Mira Cerarja, ravnatelja, pobudnika vrste novosti v Posavju in Sloveniji, zelo aktivnega Sokola in človeka z veliko začetnico.
Jože Senica se je rodil 29. junija leta 1935 v ljubljanski porodnišnici mami Faniki, rojeni Čeč, in očetu Karlu Senici. Na rojstni list so v porodnišnici pomotoma vpisali kot rojstva 30. junij.
Odraščal je v rudarskem Hrastniku v gostilniški družini, za katero je skrbela mama, oče pa je vodil znano mesnico. Morda ga je za šport navdušil oče s svojo močjo. V družini je bilo veliko izvrstnih glasbenikov. Mali Joško je kmalu začel igrati harmoniko. S popolnim posluhom je lahko zaigral vse, kar je znal tudi zapeti. V domači gostilni je rad zabaval goste. Ob osvoboditvi je navdušeno igral borbene pesmi in vesela druščina je korakala za njim proti železniški postaji, kjer so pozdravljali prihajajoče partizane.
V osnovno šolo pričel hoditi med okupacijo leta 1942. Po četrtem razredu se je vpisal v trboveljsko gimnazijo in eno leto šolanja preživel tudi v Brežicah. Tam so ga ljudje hitro sprejeli za svojega. Občudovali so njegovo veselje do športa in glasbe. Po vrnitvi v trboveljsko gimnazijo se je kot nadarjen telovadec še bolj posvetil gimnastiki.
Kot mlad telovadec in trener je z ženo Mariko dobil sina Jožeta. Obiskoval je Višjo šolo za telesno vzgojo. Jeseni leta 1966 se je preselil v Brežice, kjer je dobil službo na Gimnaziji kot profesor športne vzgoje, kasneje je šolo vodil kot ravnatelj. V tem času sta si z ženo Slavico ustvarila topel dom s hčerkama Zdenko in Urško.
Že v času športne kariere je pričel s trenerskim delom. Leta 1965 je postal trener slovenske reprezentance v športni gimnastiki. Vodil je izjemno ekipo na čelu z Miroslavom Cerarjem, Janezom Brodnikom, Tinetom Šrotom in ostalimi. Za to, da jih je lahko treniral, se je vsak dan vozil 4 ure z vlakom v Ljubljano. Predsedoval je strokovnemu odboru Gimnastične zveze Slovenije. Bil je uveljavljen mednarodni gimnastični sodnik, leta 1992 je sodil na OI v Barceloni. Vrednote Sokolstva je prinesel iz otroštva. Bil je pobudnik napredka. Vzgoja ob telesni vadbi, disciplini telesa in duha ter narodni in kulturni zavesti mu je prirasla k srcu. Zagovarjal je množičnost in si želel, da bi bil šport dostopen vsakomur.
Joško je bil zelo družaben, zabaven in duhovit, vedno je našel lepo besedo za vsakogar. Poklicno kariero športnega pedagoga je začel v Trbovljah, nadaljeval v Brežicah, bil je dejaven na Zavodu za šolstvo RS, telovadnem društvu Partizan in kasneje Sokol Brežice. Razvijal je številne dejavnosti, povezane s športom in šolstvom. Bil je pobudnik eksperimentalnih gimnastičnih razredov v Sloveniji.
Rad se je vračal tudi v svoj Hrastnik. S svojimi gimnastičnimi učenci, s svojo harmoniko in dobro voljo, bil pa je tudi aktiven član društva copatarjev Dol pri Hrastniku.
Prejel je številna priznanja: zlato Bloudkovo značko, plaketo častnega meščana mesta Arreta v Italiji, Oktobrsko nagrado Občine Brežice za življenjsko delo.
Savus
Foto: osebni arhiv
