Imate doma žival?

»Sem velik ljubitelj vseh živali. Ker imamo tudi kmetijo »Vežnica«, imamo vse vrste živali: doma prijazno psičko Ajšo, na kmetiji pa dve psički, ki živita prosto na kmetiji in se vedno nahajata v bližini hiše. Seveda so tu še mačke in da ne pozabim, tudi na podjetje EVJ je prišla zelo prijazna muca, za katero skrbijo naši zaposleni (Igor in Alenka), sama pa si privošči počitek kar na upravi.

Seveda so tu še druge domače živali na kmetiji: konji, osli, koze, kokoši, jeleni damjaki in mufloni. Zanimivo je, da s konji nikoli nisem imel opravka, sedaj pa imam šest konj, s katerimi se zelo dobro razumem, ravno tako z osli. Zlato pravilo: s konjem moraš lepo ravnati in paziti, da ga ne prestrašiš, pa med njim in lastnikom zanesljivo nastane velika ljubezen. Sem velik zagovornik tega, da živali živijo prosto v prostoru ali naravi. Kakršno koli mučenje (privezani na verigo, naj bo konj ali pes) bi prepovedal, saj se lahko vse to uredi veliko bolj humano. Tudi kokoši, krave, osli, konji lahko živijo prosto v naravi in lahko z njimi tudi gospodarimo.

Pomembno je, da v času življenja živi čimbolj naravno z dovolj hrane in vode. Prepovedal bi vzrejo vseh domačih živali v kletkah in privezane, divje živali pa naj živijo prosto v naravi, ne pa v zaprtih kletkah (medved, lisica in druge). Živali naj z nami sobivajo tako, kot mi želimo bivati – svobodno.«

»Moja prva prava in nepozabna izkušnja sožitja z domačim ljubljenčkom se je začela pred približno štirinajstimi leti, ko je v naš dom vstopil Twix, tibetanski terier, najlepši in najboljši kuža na svetu. Dve leti ga nimamo več in verjetno ga nikoli ne bom prebolela. Še vedno mi pritečejo solze, ko hodim po najinih poteh, pogrešam tudi odtise njegovih tačk na posteljnini. Pes prebudi najboljše v tebi. Ko mi je prodajalka v pekarni rekla, da morajo psi počakati zunaj, ker se sicer stranke pritožujejo, sem zagledala vse umazane roke, ki se dotikajo polic in kruha, le grenko sem se nasmehnila ob ugotovitvi, da je moj pes čistejši od večine ljudi v trgovini. V tujini mi pripovedujejo, da imajo lahko psa pri sebi na delovnem mestu, med odmorom za malico pa se z njim sprehodijo po bližnjem parku. Pri nas se bomo morali temu, da so v urbanem svetu postali psi družinski člani, spremljevalci in družabniki, še malo bolj prilagoditi. Doma pa imamo še eno ljubko žival, to je želvak Danilo, kopenska želva, ki je družabnik posebne vrste, samosvoj in skrivnosten. Zjutraj komaj čaka, da dobi svoje brikete, solato, bučke ali piščančje meso, rad se sprehaja po stanovanju, ko je utrujen, najde temen kotiček za spanje. Pravijo, da so najboljši človekovi prijatelji tisti, ki imajo vsaj štiri noge. Winston Churchill pa je dejal, da ima najraje prašiče, ker pes človeka gleda preveč ponižno, mačka vzvišeno, prašiči pa nas imajo za bolj ali manj enakovredne.«

»Kolikor daleč nazaj se spomnim, smo pri naši hiši vedno imeli psa. Moj dedek, moj oče, moj stric in kasneje tudi sam. Vedno smo imeli lovske pse: resasti jazbečar, hanoveranski barvar, nemški prepeličar, nemški gonič. Z nami so hodili predvsem na lov, na razne razstave, tekme. Ko je bila moja starejša hčerka stara tri leta, sem nabavil hanoveranskega barvarja. To je bila ljubezen na prvi pogled. Naš Bor bi vse naredil, da bi se lahko družil z njo. Ko se je rodila mlajša hčerka, sem jo, staro približno 10 dni, predstavil našemu Boru in jazbečarju Đoniju. Ovohala sta jo, si jo ogledala, pomahala z repom in jo sprejela za svojo. Jazbečar pa je verjetno mislil, da je popolnoma njegova. Kadar je ona spala, je nanjo pazil, se oziral okoli sebe in vsi smo takoj vedeli, da nekdo prihaja. Res pa je, da naši psi niso hišni ljubljenčki. Ne stanujejo v našem majhnem stanovanju, ampak v svojem pesjaku, kjer imajo dovolj prostora za gibanje. Naši psi so od nekdaj naši prijatelji, družinski člani. Ne predstavljam si, da jih ne bi imeli. Tudi moji doma si ne predstavljajo, da bi bili brez psov.«

»Živali, pa tudi rastline, so naše sopotnice. Z njimi si delimo Mater Zemljo, ki je bitje samo po sebi. Do bivanja na tem planetu imamo ljudje enako pravico kot druga živa bitja. Do živali človeštvo goji dvojen odnos. Po eni strani so nam nekatere tako zelo všeč, da jih imamo za hišne ljubljenčke in prijatelje, po drugi strani pa je trgovina z živalmi (npr. redkimi vrstami ptic) velik posel in pokazatelj tiste druge, krute plati človekovega odnosa do živali. Podobno je s trpinčenjem živali v nekaterih okoljih. Vemo, da tega ni malo. Menim, da dandanes ljudje hišne ljubljenčke potrebujemo predvsem zato, da bi nam živali pokazale tisto, kar morda najbolj pogrešamo – brezpogojno ljubezen. Male živali so vsekakor tudi priložnost, da se otroci naučijo skrbeti za žival, jo imeti radi, biti pozorni in skrbni, zato so živali naše učiteljice. Najraje imam živali v naravi, ker so proste, ker živijo, kot same želijo. Razveselim se srne, ki mi prečka jutranjo pot mimo gozdička. A sprejemam tudi to, da v istem gozdu živijo kače. Ko se poleti katera pride sončit na mojo teraso, se zavem, da ni pravzaprav nič zares moje. Moj svet je tudi njen svet. Ko ob pomoči mladega in igrivega sosedovega mačkona kača sklene, da gre raje nazaj, od koder je prišla, se seveda kar malo oddahnem.«

»Doma smo bili vedno veliki ljubitelji domačih živali. Imeli smo mačke in psa. Tudi sedaj, ko imam svojo družino, je pri hiši domači ljubljenček. To je pes, ki ga kličemo Faust. Ker Faust potrebuje veliko gibanja, sem začel teči. Tako, da v bistvu on skrbi za mojo kondicijo in zdravje.«