ponedeljek, 15 julija, 2024

Iz te kategorije

Igor Podpečan: »Včasih tudi sam zafušam.«

»Bistvena razlika med Zasavci in Korošci je ta,« pravi Igor Podpečan, »da so Korošci malo bolj zadržani, sploh na začetku, da traja malo dlje, preden se stkejo trdna prijateljstva. Zasavci pa so že takoj glasni in odprti, na kar sem se moral kar privaditi, glede na to, da sem bolj vase zaprt človek.«
Prva Zasavka, ki ga je očarala, je bila tako njegova soproga, Metka Podpečan, ki jo je spoznal na Akademiji za glasbo, kjer sta oba študirala, in zaradi katere se je iz Slovenj Gradca preselil v Zagorje. Drugi Zasavčan, s katerim sta takoj navezala stike, pa je bil Branko Jahn, prav tako Zagorjan. Pritegnil ga je s svojo ljubeznijo do glasbe in podjetniškim duhom. Skupaj sta ustanovila založbo Zlati zvoki, kmalu zatem pa tudi ansambel Igor in zlati zvoki. Ansambel letos praznuje svojo 25. obletnico. Ob tej priložnosti je pred komaj nekaj dnevi izšel CD z naslovom 25 melodij za 25 let, ansambel pa bo poletje preživel na odprtih koncertih v mestih, iz katerih prihajajo njegovi člani.

Večinski del zasedbe je skupaj že okrog 20 let, poleg Igorja Podpečana in Branka Jahna še pevka Jelka Hafner, ki prihaja iz Škofje Loke, in kitarist Mike Orešar iz Slovenske Bistrice. »Pri trobentačih in basistih pa se je vseskozi dogajalo,« pravi Igor Podpečan, »zdaj pri nas igrata sinova dveh bivših članov.« To sta Boštjan Lašič iz Ljutomera in Martin Frece iz Liboj. Ker živijo člani zasedbe v tako različnih koncih Slovenije, včasih vadijo tudi »na daljavo«, vsak zase, a zdaj, ko se pripravljajo na slovesno obeležje svojega jubileja, imajo skupne vaje vsak teden na Izlakah.

Prvi koncert v sklopu praznovanja bo 23. junija v Škofji Loki, 1. julija bodo igrali v rojstnem kraju Igorja Podpečana, Slovenj Gradcu, 24. avgusta v Libojah, 31. avgusta pa v Slovenski Bistrici. »V Zagorju to poletje žal ne,« pravi Podpečan, »želel sem si koncerta na prostem, a se žal ni izšlo.«

Med številnimi albumi, ki jih je ansambel izdal v letih svojega igranja, nosi prvi naslov Naš ata ni copata. Za večino skladb je besedila napisala Vera Šolinc, Podpečan je v glavnem avtor melodij in priredb, je pa v teh letih dobil navdih tudi za nekaj besedil, med njimi za skladbo Zakaj si tak štor, ki jo publika še vedno lepo sprejema. Znano je, da je bil tudi član zadnje zasedbe legendarnih Avsenikov, kar je na njem pustilo določen pečat za vse življenje. Med drugim ne igra diatonične, temveč klavirsko harmoniko. V ansamblu bratov Avsenik pa je igral bariton. »Mislim, da sem Slavka Avsenika navdušil s svojimi jazzovskimi vložki na baritonu, kar prej v narodnozabavni glasbi ni bil običaj,« se spominja.

S svojim ansamblom nastopa v Sloveniji, še več pa v tujini, predvsem v Avstriji in Nemčiji, kamor jih radi povabijo. Za nemško govoreči trg so posneli tudi nekaj albumov, po katerih tamkajšnja publika zelo povprašuje. Sicer pa se spogleduje z vsemi glasbenimi zvrstmi, na zabavah igrajo od rocka, latino do jugo glasbe. Blizu sta mu tudi klasična glasba in jazz. Diplomiral je na pozavni. Njegov profesor na Akademiji za glasbo, ki je bil tudi direktor Slovenske filharmonije, ga je želel v orkestru, kjer je sicer pomagal igrati, a se sam dolgoročno v  njem ni videl. Rad pa ima jazz, predvsem dixieland, zaradi katerega se je tudi odločil za študij pozavne.

Prav v tej jazzovski smeri želi v prihodnje še kaj ustvariti, pravi. Sicer pa je poleg ansambla Igor in zlati zvoki zaposlen tudi s poučevanjem na Glasbeni šoli Trbovlje in prepevanjem v zasedbi Fantje s Praprotna. Medtem ko je pred leti igral v Pihalnem orkestru Svea Zagorje, se je zdaj vrnil v pihalno godbo v svojem rodnem Slovenj Gradcu. Obveznosti mu tako ne manjka, vendar ga družina, pravi, pri tem podpira, saj so v njej malodane vsi glasbeniki. »Z izjemo sina,« pove Podpečan, »ki se ni podal na profesionalno glasbeno pot. Sva pa včasih doma kaj skupaj zaigrala. Pel ravno ni, če pa je kdaj le zapel, sem slišal, da bi lahko postal zelo dober pevec.«

Pa si ljudje sploh upajo odpreti usta v njegovi bližini, če ima – kot je slišati – absolutni posluh? »Seveda si,« se zasmeje Podpečan, »morda sem bil v začetku svoje kariere res malo preveč direkten in sem komu rekel kaj, kar ne bi bilo treba. S časom pa sem se naučil bolj taktnega pristopa. Konec koncev tudi sam kdaj kaj zafušam.« Poudari tudi odlične kvalitete pevke Jelke Hafner, ki v ansamblu prepeva že od leta 1996. V letih 2000 in 2002 je bila celo proglašena za naj pevko domače glasbe. »Takoj mi je bila všeč, ker je pela, kot je pela, po svoje in samozavestno. Po drugi strani pa je tudi dojemljiva za naše pobude in smernice, tako da res dobro sodelujemo.«

Na področju slovenske narodnozabavne scene sicer opaža, da so trenutno v ospredju mlajše zasedbe z moškimi vokali, a prostor se najde tudi za njihov ansambel. Na vprašanje, koga v Sloveniji najbolj ceni, najprej omeni Avsenika in Slaka, po razmisleku pa: »Glasbenike ocenjujem celostno, kakšno zgodbo imajo, vizijo, kako nadgrajujejo svojo kariero. Rekel bi, da mi je gledano s tega zornega kota všeč Jan Plestenjak. So pa tudi še nekateri drugi.«

V prostem času rad kuha in kaj dobrega poje. Sam ni vegetarijanec, a zna skuhati tudi dobro brezmesno jed za svojo soprogo, pravi, to mu ne predstavlja ovire. Telesno kondicijo vzdržuje s košarko. Ko pridejo tisti dnevi, ko človek pomisli, da mu svet ni naklonjen, ne prime za inštrument. »Za inštrument primem, da ohranjam glasbeno kondicijo,« pravi. Za telesno in duševno kondicijo pa vsakodnevno izvaja jogo. Včasih je tudi rad in lepo risal, a mu je bil vedno bliže humor, zato je slikal karikature. In če ne bi bil glasbenik, bi morda postal kriminalist. Tako je vsaj mislil, ko je v mladosti poleg znanstvene fantastike požiral kriminalne romane Agathe Christie.

A ostaja glasbenik in prvi mož ansambla Igor in zlati zvoki, ki si je v dveh desetletjih in pol ustvaril ime, osvojil nemalo nagrad in priznanj, ter navdušil domače in tuje občinstvo. Rad ima svoj ansambel in skladbe, ki jih igrajo. Če pa bi moral izbrati eno, ob kateri mu trenutno na odru najbolj zaigra srce, pa bi bila to tista z naslovom Če sonce ujeti bi znala.

Tatjana Polanc Kolander

Isti avtor