Olga Dečman Dobrnjič se je rodila leta 1959 v Trbovljah. Obiskovala je Srednjo tehniško šolo v Trbovljah, nato študirala biologijo in gospodinjstvo na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, razredni pouk v Mariboru. Najprej je bila zaposlena v osnovni šoli, nato v dijaškem domu, ki ga je enaindvajset let vodila. Leta 2006 je postala višja svetovalka na Zavodu RS za šolstvo za profesionalni razvoj vzgojiteljev v dijaških domovih. Ob delu se je ves čas izobraževala in nazadnje doktorirala na Fakulteti za organizacijske vede v Kranju.
Njen nemirni duh in ustvarjalnost sta botrovala številnim člankom, zgodbam in pesmim. Jeseni leta 2013 je njeno uspešno pot prekinila bolezen, ki je ni izpustila iz svojih klešč vse dokler se ni poslovila za vedno. V času bolezni je pogum in upanje nista zapustila. Ob njej so bili njeni najbližji, mama, hči in sinova, prijatelji in vsi, ki so jo imeli radi. Ostale so tudi njene še neobjavljene pesmi, ki so jih njeni otroci zbrali in izdali v samozaložbi. Spremno besedo h knjigi sta napisala Vlasta Nussdorfer in profesor Aleš Gulič, o avtorici so spregovorili tudi drugi avtorji.
Na predstavitvi pesmi, 18. maja, v Knjižnici Toneta Seliškarja v Trbovljah je Olgino pesniško ustvarjanje predstavil Aleš Gulič in se o njej pogovarjal z njeno hčerko Lino Dečman Molan, sinom Primožem Dečmanom in njeno prijateljico Vlasto Nussdorfer.
Opisali so jo kot čutečo, nežno, a odločno, žensko, ki je bila vedno pripravljena pomagati ustvarjati lepši svet. Bila je deloholik, velik lokalpatriot, zato je dijake iz zamejskih in slovenskih dijaških domov pripeljala na ogled Trbovelj, da so videli življenje rudarjev in kraj. Od enajstih tujih dijakov so štirje pripeljali sem svoje družine, da si ogledajo zasavske kraje. Tudi Vlasto je pripravila, da si je ogledala trboveljsko jamo in tam spoznala Perkmandeljca. Tako je spoznala prostor, kjer rudarji hranijo obleko, obešeno na verige, kar se ji je prvi trenutek zdelo, da je neka umetniška instalacija, ne realnost.
Otroka se svoje mame spominjata po tem, da je zahtevala le učenje, da bodo otroci imeli kruh. Kljub temu, da ni povedala, kdaj naj se vrnejo domov, so vedno prišli pravočasno. Znala jih je usmerjati. Ko Lini ni šla angleščina, jo je spodbujala k avtogenemu treningu, ki jo je pripeljal do rezultata, pozitivne ocene in celo kot maturitetnega predmeta. Primož je postal dober človek po njeni zaslugi. Še vedno se spominja, da so ljudje prihajali k njej, ko je bila v stiski. Meni, da je temu botrovalo njeno obnašanje do ljudi.
Enako kot Olga, je tudi Vlasta pristaš mehke vzgoje, a z avtoriteto. Po njunem mnenju lahko kazni povzročajo nasilje, ki si ga nihče ne želi. Razmisliti je treba, kakšen je otrok, mu privzgojiti odgovornost, ne pa da bi ga kar naprej opozarjal, postati mora samostojen. Otroci s težavami potrebujejo strokovno pomoč. Do otrok z motnjami ne smemo biti agresivni, ampak jih moramo razumeti in jim poiskati pomoč.
Nežni glas iz violine je na dogodku izvabljala Katja Mikula, ob tem je pesmi, polne ljubezni, hrepenenja in čustev prebirala Simona Solina. V nekaterih sta se prepletala slovenščina in srbohrvaščina tako kot sta se prepletala tam, kjer so živeli pesničini dijaki iz drugih republik.
Irena Vozelj