Čestitke
Jože Jelen je pri stotih še vedno precej vitalen. Vesel je bil obiska gasilcev in drugih, ki so mu prišli čestitat ob življenjskem jubileju. V imenu občine je najstarejšemu občanu čestital župan Miran Jerič, v imenu Gasilske zveze Hrastnik predsednik Timotej Funkel. Jelen je bil med ustanovitelji gasilske zveze in njen prvi predsednik. Prišli so tudi predsedniki gasilskih društev, v katerih je Jelen pustil izjemen pečat: Andrej Ferk iz PGD Hrastnik-mesto, Boris Kreže iz PIGD TKI Hrastnik in Stane Kožar iz PGD Prapretno. Stoletniku so dobre želje izrekli tudi drugi, med njimi predsednik Društva upokojencev Hrastnik Franjo Krsnik.
Tudi zaigrali so mu
Stoletnika so presenetili s kulturnim programom učenci in učitelji sosednje Glasbene šole Hrastnik. Še posebej pa se je razveselil, da so mu pripeljali pokazat novo gasilsko lestev. Z veseljem je skozi okno spremljal, kako so se dvigali na njej, še posebej pa je bil vesel, ko se je z njo popeljal tudi eden izmed njegovih naslednikov. Na svečanosti so bili ob Jožetu Jelenu tudi njegov sin, vnuk in pravnuk in s ponosom so se štiri generacije Jelenov postavile pred fotografski objektiv. Kot se spodobi za rojstnodnevno zabavo, je slavljenec razrezal tudi torto.
Trda mladost
O Jožetu Jelenu je z izbranimi besedami pred časom pisala Joži Umek. Povzemamo del njenega zapisa.
Jelen je odraščal brez mame, ki je umrla le tri dni po njegovem rojstvu. Odraščal je pri teti na Račkovem, tedaj največji kmetiji v Prapretnem. Že v mladosti se je izkazal s pridnostjo, poštenostjo, ubogljivostjo, vztrajnostjo in spoštljivostjo. Dobre delovne navade, natančnost, red in disciplina so v življenju še kako koristili. Ob vsem delu pa je že v mladosti našel čas tudi za prostovoljno gasilstvo, ki mu je posvetil velik del svojega življenja. Je ustanovni član PGD Prapretno, ki je praznovalo že 70-letnico, bil je poveljnik IGD v TKI, v PGD Hrastnik-mesto je bil skoraj nepogrešljiv dolga leta.
Poroka in družina
Po vojni, manjši del je preživel kot mobiliziranec nemške vojske, je dve leti kot artilerec v Boki Kotorski odslužil domovini in se po vrnitvi v rodni kraj zaposlil v apnenicah. Ko je v Krnicah zagledal Tomičevo Milko, je takoj vedel, da je tista »taprava« in res je postala njegova žena. Od Šentjurčevih sta kupila zemljo in se lotila gradnje hiše v tedanjem središču Hrastnika (pri stari OŠ, kjer je zdaj Glasbena šola Hrastnik). Ko je bil dom urejen, se je našel čas tudi za kakšen skok v hribe ali krajši dopust z družino. Jelen si je prislužil pokojnino kot vodja skladišča v TKI. Nato je še nekaj časa delal kot hišnik in kurjač v šoli, v kateri je bila žena kuharica.
Polno življenje
Vdovec je že skoraj dve desetletji, še vedno postori kaj po hiši. Družbo mu dela psička. Do pozne starosti je skrbel za drevje ob hiši, vrt, še vedno je njegovo življenje urejeno. Vedno vstaja ob isti uri, kuha še vedno najraje sam, je petkrat na dan, vedno ob istem času, po kosilu spije kozarček belega, vsak dan prebere časopis, gre na sprehod do sosede in nazaj ali pa vsaj sede na klopco pred hišo, redno gleda poročila po TV, za radio ali glasbo pa mu zadnje čase ni preveč mar.
Na obrazu piše
Z družino je stalno povezan, tudi s pomočjo sodobne tehnologije. Vesel je obiskov, še posebej pravnukinje in pravnuka. »Na njegovem obrazu so vsa obdobja njegovega življenja. Ko pripoveduje o otroštvu, je malce mrk, ko govori o svojem delu, gube na obrazu nekako postanejo bolj izrazite, ko govori o ženi, se oči, čeprav ne več tako čiste, zasvetijo. Ko govori o hribih in gasilcih, se vse na obrazu umiri, pogled pa upre nekam v daljavo. Ampak takrat, ko govori o vnuku, obraz kar zasije,« je zapisala Joži Umek, ki Jelena že dolgo obiskuje kot prostovoljka.
MP
