Po skupinski ste uvedli tudi individualno vadbo latinskih plesov, namenjeno bolj ženskam?
Po klasičnih plesnih tečajih za pare, so me ženske začele nagovarjati, naj naredim kakšen tečaj za »solo«, ker da svoje »boljše polovice« nikakor ne spravijo na plesne tečaje. In tako sem se odločila za »solo latino«. Tiste, ki so se opogumile in plešejo, so kar zadovoljne. Malo se razmigamo in zaplešemo vse od cha-cha, bachate, salse …
A včasih jim svoje »boljše polovice« vendarle uspe pripeljati na uro?
Zadnje čase zopet narašča trend porok, na katerih mladoporočenca zaplešeta otvoritveni ples. Za tak nastop so individualne ure potrebne in takrat se prideta učit oba.
Kakšno pa je sicer zanimanje za ples v Zasavju?
Glede na socialno stanje je kar zadovoljivo. Tečajniki se, predvsem v začetno-nadaljevanih tečajih, menjavajo. V našem klubu težimo predvsem k druženju ob plesu. Ko se enkrat pari povežejo v skupino, je to veliko lažje »obdržati« in nadaljevati delo. Mogoče je zaradi bližine tečajev res največ Trboveljčanov, vendar imamo zelo mešano zasedbo, pridejo tudi iz Zagorja in Hrastnika.
Ko slišite glasbo, verjetno takoj zaplešete?
Bo kar držalo. Včasih se moram zaradi tega prav kontrolirati. Vsepovsod moje pozibavanje namreč ni primerno.
Poleg plesa in službe imate še kar nekaj zanimivih strasti. Ena teh je potapljanje?
Potapljam se od leta 2008. Sinova sta si želela opraviti potapljaški tečaj in ker sem v naši družini jaz tista, bolj »adrenalinska«, sem se »žrtvovala« in opravila tečaj v DPD Trbovlje. Mlajši sin je bil namreč takrat še premlad za samostojno potapljanje. Žal imam pri potapljanju občasne težave s slabostjo, kar pa me ni odvrnilo od uživanja v podvodnem svetu.
Kako pa gre to dvoje skupaj: ples in potapljanje?
Pravzaprav je potapljanje pravo nasprotje plesa. Pod vodo so mir, tišina, breztežnost … Najbolj mi je všeč raziskovanje podvodnega sveta. Skoraj vsak potop je kaj novega, vidiš novo žival, novo rastlino, doživiš nove občutke. Vsi moji potapljaški kolegi pa vedo, da me najbolj fascinirajo hobotnice. Z njimi se rada igram pod vodo in ne na krožniku.
Hobotnice pa niso edine živali, ki vas navdušujejo?
Živali imam zelo rada. Večkrat rečem, ko bom velika, bom imela svojega konja in psa. Konji so mi všeč že od nekdaj. Nekaj časa sem bila zelo aktivna v Konjeniškem društvu Trbovlje. Ko pa sem dobila službo v Ljubljani, žal ni bilo več časa. A zaenkrat imam mucka.
Enega?
Enega mačkona z imenom Belmondo, pasme Meine Con. Te mačkone imenujejo tudi »nežni velikani«. So malo večje rasti in res nežni. Naš Belmodno zna izkazati največ nežnosti pri »žicanju« hrane, ko se s tačko dotakne moje roke tako, da ga komaj čutim. Imela bi še kakšnega, a že pri enem nastane problem, ko gremo na dopust.
Ste tudi mati dveh odraščajočih sinov. Kako usklajujete družinsko življenje s službenim in s prostočasnim?
Sem poročena in mož mi je vedno v veliko oporo, podpira me tudi pri vseh mojih »neumnostih« (smeh). Najin prvorojenec Nik je letos diplomiral na Medicinski fakulteti v Ljubljani in prejel tudi posebno priznanje za odličen uspeh. Drugorojenec Tim pa je prav tako zelo uspešen študent trenutno tretjega letnika Medicinske fakultete. Tisti, ki me poznajo, vedo, da sinov nisem ravno razvajala, saj ima v naši družini vsak določena svoja hišna opravila, kar pa se počasi spreminja, saj Nika že skoraj ni več doma. Tim pa je med študijem prav tako med tednom odsoten in prihaja domov za vikende. Tako je družinsko življenje skoncentrirano predvsem na vikend, čez teden pa imamo vsak svoje obveznosti.
Uživate tudi v gospodinjstvu?
Vrt in delo na vrtu me definitivno veselita in od lanskega leta imam tudi svoj »zeliščni« vrtiček za sproščanje. V njem dišijo meta, melisa, žajbelj, majaron, timijan. Za zelenjavni vrt skrbi tašča. Dan ima zame res premalo ur, da bi se ukvarjala z vsem, kar me veseli in razveseljuje, zato priznam, da so gospodinjska opravila na zadnjem mestu. No, »oprani in zlikani smo«, prah pa itak počaka. Kuharske sposobnosti običajno izkažem ob sobotah, saj čez teden tudi bolj poredko kuham.
Kako ste sicer zadovoljni z življenjem v Zasavju, Trbovljah?
Sama sem kar zadovoljna, da živim v Zasavju, ker mi je všeč narava. Seveda imam tukaj tudi sorodnike in dobre prijatelje. Me pa žalosti splošna situacija visoke brezposelnosti in skoraj »tipična« zasavska »foušarija«. Zdi se mi namreč, da še posebej Trboveljčani bolj cenijo tuje, kot pa domače. Namesto da bi drug z drugim sodelovali in si pomagali, si rajši nagajajo. Seveda pa so tudi svetle izjeme.
Vam Zasavje ponuja dovolj možnosti, da se »naplešete«?
»Svako zlo za jedno dobro,« je rek, ki ga velikokrat izrečem in je tudi moje vodilo skozi življenje. Žal je Zasavje res bolj »spalna regija«. Na primer v Ljubljani je mogoče vsak večer zaplesati, pri nas se zvečer ne dogaja skoraj nič. Za mladino, se mi zdi, se še kaj najde, za starejše pa je tega bore malo. Po drugi strani pa je tudi res, da je zasavska mentaliteta bolj »zaprta« in so Zasavci bolj zapečkarji. To sklepam po tem, da so včasih na voljo tudi kakšne brezplačne delavnice ali prireditve, pa je obiska zelo malo.
Kaj bi še počeli, če bi imel dan več ur?
Mogoče bi bilo boljše vprašanje, česa ne bi. Ker tistega, kar bi, je toliko, da ni prostora za naštevanje. Definitivno bi več potovala, se naučila igrati klavir in se izpopolnjevala v plesu, kjer bi delovala tudi dobrodelno.
Tatjana Polanc Kolander
