ponedeljek, 27 maja, 2024

Iz te kategorije

»Guštajo« se mu palačinke in rabarbara

Igralca Slovenskega stalnega gledališča Trst mnogi trenutno najbolj poznajo kot Gušta iz priljubljene slovenske nadaljevanke Ena žlahtna štorija. Zato ne čudi, da se je moral Primož Forte ob prihodu v zagorsko knjižnico ustaviti že pred vhodom, se fotografirati z mladimi oboževalci in jim podeliti avtograme. Pogovorni večer se je začel ob 17. uri in trajal celo uro, čeprav je moral biti igralec ob 19.30 že na odru Prešernovega gledališča v Kranju v predstavi Lepa Vida, v kateri trenutno nastopa. Vseeno si je vzel čas za pogovor v dvorani, napolnjeni do zadnjega stola, ki ga je z njim sproščeno vodila založnica Nena Ranzinger.
Primož Forte je po mami Zagorjan, čeprav je z njo otroštvo preživel v Ljubljani. V Zagorju, v Farčnikovi koloniji, pa je pri mamini sestri Darinki in sestrični Nani Forte preživljal počitnice. Ženske so bile skupaj v hiši, ko jih je po opravljanju sprejemnih izpitov na AGRFT (delal jih je že v tretje) po telefonu obvestil, da jih je končno opravil. Od veselja so zavriskale, mačka, ki so jo takrat imeli, pa se je tako prestrašila, da se je zakadila v vsako posebej in jo do krvi opraskala. »Da,« je v šali rekel Primož, »moj vstop na AGRFT je bil s krvjo zaznamovan.«

Mačko imata tudi z dekletom Tino, s katero zadnja leta živita v Ankaranu. V pritličju, da gre lahko muca ven, onadva pa sta si lahko ob hiši uredila vrt. V njem jima je letos prvič obrodila rabarbara, ki jo Primož obožuje, pa tudi paprike in paradižnik. Kdaj igralcu uspe vrtnariti, si človek težko predstavlja, saj se dvakrat dnevno vozi v službo v tržaško gledališče, kjer ima vaje od desetih do štirinajstih, predstavo ali drugi del vaj pa od devetnajstih do dvaindvajsetih. Kadar snema Štorijo, se vmes vsak dan odpelje v Ljubljano ali v Brda. V ljubljanski hali BTC snemajo prizore, ki se odvijajo v stanovanju, gostilni, župnišču, v Brdih pa zunanje. Snemanje sicer teče gladko, posamezne prizore igralci ponovijo največ trikrat. Prvič za vajo, ko lučkarji in tonci še pripravljajo opremo, drugič zares, in tretjič, da posnamejo še bližnje kadre. »Tekste je pač treba znati na pamet,« pravi Primož in obenem pojasni, da v scenariju ne piše tako, kakor Gušto govori. »Kje, pa,« se nasmehne, »scenaristi ne poznajo narečij. Oni lepo slovnično napišejo: »Kaj se je zgodilo?«, jaz pa potem to izrečem kot: »Mah, dijo Buh!« V nadaljevanki govori z narečjem tržaških zamejcev, s katerimi v gledališču dela že deset let in se je jezika naučil od njih.

Seveda prizna tudi, da je nor na sladkarije, pri palačinkah z nutelo pa je sploh vreča brez dna. Ko mu jih je še pekla mama, jih je en večer pojedel rekordnih 21. Zdaj, ko mu jih peče dekle, pa se malo nazaj drži.

Mnogo zanimivega je še izdal, ne pa tudi naslova muzikla, v katerem ga bomo po vsej verjetnosti lahko premierno videli junija v ljubljanskih Križankah. Toda obljubil je, da se bo večer v Zagorju ponovil, in naslednjič zagotovo tudi z Nano ob njegovi strani.

Njej na čast so pevke vokalne skupine Lipa iz Litije v svojem spremljevalnem nastopu med drugim zapele Nanino skladbo Jadro.

V Zagorju se je popoldne prevešalo v večer in Primož Forte je moral pohiteti proti Kranju. Gostiteljice so mu za na pot zavile jabolčni zavitek. Hvaležno ga je sprejel in rekel, da se ga bo lotil med prvo pavzo Lepe Vide.

Tatjana Polanc Kolander

Previous article
Next article

Isti avtor