Včasih so prihajali v Slovenijo glasbeniki, ki niso bili najbolj znani. Kakšno pa je vaše mnenje o starejših, tistih bolj znanih, ki sedaj prihajajo v Slovenijo?
Rokenrol je pač sestavni del kapitalizma (smeh). Fante je začelo viti za denar. Navajeni so bili, recimo temu, zlatih časov, potem pa so šle zadeve malo navzdol in spet je treba napolniti denarnice. Ampak, to ni pomembno. Sem vesel, da se ljudje, ki se celo življenje ukvarjajo z rokenrolom, znajdejo tudi v naših krajih.
Rokenrol je bil pri nas vedno popularen?
V bistvu je imel v naši bivši državi na nek način domicilno pravico. Na zahodu je bil kar precej časa na robu, oblasti ga niso marale zaradi socialnega naboja. V Ameriki so na to muziko gledali zelo postrani in zviška. Po drugi strani je bilo v Rusiji še slabše. Pri nas pa smo imeli srečo. Bil je od države in oblasti najprej dovoljen, kmalu sprejemljiv in na koncu celo zaželen. Maršal Tito je gostil Lemmija (Lemmy Kilmister, vodja skupine Motörhead op.p.), da bi videl, za kaj gre, in dejal, da je to v redu. Takrat so na novoletnih plesih, kjer je silvestrovala jugoslovanska politična smetana, igrale skupine, kot so Siluete in Elipse. Plesali so na zahodnjaško, sicer sumljivo glasbo. Na ta način se je postavil zgled, moda, zato smo imeli potem kmalu tudi skladbe Druže Tito, mi ti se kunemo in Mojo generacijo in podobne, ki so na nek način skozi rokenrol vzgajale patriotizem.
V Slovenijo marca prihaja Riblja čorba, junija že omenjen Alice Cooper, kasneje še Whitesnake. Kaj bi lahko povedal o teh predstavnikih starejše generacije rokenrola, ki so preživeli to dolgo obdobje?
Riblja čorba je bila seveda legendarna v bivši Jugoslaviji, v devetdesetih je zanimanje zanjo malce usahnilo iz različnih razlogov, predvsem političnih, nacionalnih, osamosvojitvenih. Ampak vsega se ne da izbrisati. Meni je seveda zelo jasno, da bo Riblja čorba še vedno pritegnila veliko ljudi. Tudi mlade zanima, kaj je bilo nekdaj tako imenitnega, da nas je povezovalo, združevalo in tudi vzgajalo. Treba je namreč vedeti, da te stvari, ki so bile etablirane, so se vedno vsaj malo, velikokrat pa čisto očitno, smehljale politiki in oblastem. Druga pesem sta Alice Cooper in Whitesnake. Alice Cooper je, ne vem sicer, ali po sreči ali po pameti, bil v pravem trenutku na pravem mestu. Rokenrol je takrat začel malce izgubljati na svoji moči. Del ga je šel v art in underground sceno, torej nepopularne zvrsti, drugi del pa se je recimo zelo bližal popu, kakršnega poznamo tudi danes. Alice Cooper je našel tržno nišo, bil je sorazmerno trd za tiste čase. Danes se ne sliši tako hudo, takrat pa je bil s svojo glasnostjo in vreščavostjo pravzaprav pravi hard rock, ki ga je oplemenitil še s performansi, okrasil s preoblekami, scenografijo … To mu je prineslo popularnost, ki se je obdržala. Njegovega koncepta so se oprijele mnoge skupine. Koncerti so postali predstave. Nič več samo petje, zraven morajo biti plesalci, morajo biti še kakšni balončki, rakete, ves vrag leta po zraku.
Je po vašem mnenju te koncerte vredno obiskati?
Za našo generacijo, plus oziroma minus deset let, prav gotovo. Te skupine ne prihajajo v naše kraje vsako leto, fantje pa so tudi že starejši. Alice Cooper je letnik 1948, torej se bliža sedemdesetim. Seveda je še vedno aktiven, ampak čas dela svoje. No, moram priznati, da so nekateri po svojem vrhu, kot Eric Burdon, enaki ali še boljši, kot so bili. Eni imajo očitno kondicijo in rokenrol je očitno zdrava zadeva, kot vidimo, vsi so dolgoživi, saj praktično vsi igrajo in nastopajo do svoje smrti. Lemmy, čeprav je bil zdelan, je zdržal do konca. Če pogledamo Rolling Stonse: pri teh letih je vsaj v naših krajih že polovica ljudi enake starosti po domovih za starejše, oni pa so še vedno aktivni. Mlajšim je to gotovo zanimivo, da v živo vidijo, kaj se je dogajalo ona leta, ko še ni bilo interneta in DVD-jev.
V Zasavju imamo tudi predstavnike, ki so osvojili svet s svojim rockom in svojo drugačnostjo, Laibach. Se lahko ta skupina s popularnostjo kosa z bendi, ki sva jih ravnokar omenila?
Zagotovo ne, saj imajo drugo publiko. Laibach so tudi iz kasnejših let, njihova glasba je industrijski rock, ki so ga pripeljali v čisto druge vode. Imajo svojo stabilno publiko v Evropi, Ameriki, pač kjerkoli po svetu nastopajo. Ampak to seveda ni popularna glasba, gre za drug koncept. Laibach imajo preveč besedila, pa ne mislim sedaj dobesedno, ampak zelo veliko pripovedujejo. Imajo kaj povedati, kar v rokenrolu ni pogosto in ni preveč zaželeno, kaj šele v popu. Tam so pač te teme zelo klasične. Mogoče je bilo pri Beatlih še kaj sociale, pri Laibach je zelo veliko tega, če že ne iz socialnega, pa sociološkega vidika zanimivega, napadalnega, agresivnega, česar pop glasba in publika ne sprejemata, saj se hoče samo zabavati. Je pa na celem svetu dovolj publike tudi za Laibach in imajo svoje ime in to, da so iz Trbovelj, je popolnoma irelevantno, kot je irelevantno, da so iz Slovenije. Je pa res, da so v osemdesetih in devetdesetih ravno zato, ker so od tu, marsikoga pripeljali v te kraje.
AAV
