Ko je pred skoraj dvajsetimi leti padel s strehe in se tako močno poškodoval, da se je moral invalidsko upokojiti, je Jože Dolanc začel plesti košare. Ne sicer takoj, saj je sprva kazalo, da zaradi poškodovane hrbtenice ne bo mogel več hoditi. A se je ponovno postavil na noge.
Jože Dolanc mora vsak dan pojesti močna zdravila proti bolečinam, da lahko kolikor toliko spodobno živi, a ugotovil je, da ne bo mogel preostanek življenja presedeti le pred televizijo. Navsezadnje je bil vse življenje zelo aktiven. Zaposlen je bil v trboveljski strojni tovarni, bil je tudi predsednik Prostovoljnega gasilskega društva Dobovec.
Tako je nekega dne vzel v roke košaro, si jo podrobno ogledal, nato pa se odločil, da bo tudi sam napravil enako. Nikamor ni šel v uk in nihče mu ni pokazal, kako se stvari streže. Ko je spletel prvi izdelek, je bil kar zadovoljen, njegova soproga pa malo manj. »Žena je moj najstrožji kritik,« pravi. A ni vrgel puške v koruzo. Z vsakim naslednjim izdelkom je bila tudi žena bolj zadovoljna. Domačini mu zdaj radi odstopijo material (leske), on pa plete. Za vsak izdelek porabi okrog štiri ure, dela pa predvsem jeseni in pozimi. Košar, košev in drugih pletenih stvari se mu je nabralo že za celo sobo, vesel pa je, če tudi služijo svojemu namenu, zato kdaj kakšno rad podari.
Ker pletenje košar še ni povsem zapolnilo njegovega časa, je letos ustanovil tudi veteransko gasilsko skupino. Z njo je osvojil že šest pokalov. Vesel bi bil, če bi bili Dobovčani še bolj aktivni in bi se v večjem številu udeleževali številnih prireditev, ki jih pripravljata krajevna skupnost in turistično društvo. V obeh sodeluje njegov sin Jože, na katerega je prenesel ljubezen in voljo do dela ter aktivnega sodelovanja v skupnosti. To pa je podedovala tudi njegova vnukinja Metka, ki na Dobovcu že vrsto let med počitnicami poskrbi za otroke v taboru Dobovški smrkci.
Tatjana Polanc Kolander
Članek je bil objavljen v avgustovski številki Zasavskega tednika.
