Pesnik in učitelj Franci Lakovič se je rodil 28. januarja 1930 v Ljubljani. V Zasavju se je dobro udomačil. Kot učitelj je razen krajšega obdobja na Kalu, v Hrastniku in Komendi ves čas poučeval v Zagorju. Mnoge generacije se ga spominjajo kot učitelja slovenščine z izrazitim čutom za glasbo. Njegov zaščitni znak je bila violina, s katero je prihajal tudi v šolo, kjer je med drugim vodil pevski zbor. Širši javnosti je v prvi vrsti znan kot tenkočuten pesnik, ki se je posebej domače počutil v vodah otroške poezije. Izdal je več pesniških zbirk, tako otroških pesmi in pesmi za odrasle. Bil je mojster verza in spada med najboljše slovenske otroške pesnike.
Franci Lakovič je po rodu Ljubljančan, rodil se je 28. januarja 1930. V Zasavju, kamor je prišel službovat, se je dobro udomačil. Kot učitelj je razen krajšega obdobja na Kalu, v Hrastniku in Komendi ves čas poučeval v Zagorju. S pravim ravnovesjem med strogostjo in pravičnostjo se je zapisal v srca mnogih generacij osnovnošolcev, ki se ga spominjajo kot učitelja slovenščine z izrazitim čutom za glasbo.
Njegov zaščitni znak je bila violina, s katero je prihajal tudi v šolo, kjer je med drugim vodil pevski zbor. Vključil se je v zagorski godalni orkester, ustanovljen na njegovo pobudo, in z njim dalj časa plodno nastopal. Za kulturniško delo v občini je prejel Grumovo plaketo, za glasbene dosežke so ga nagradili z Gallusovo značko.
Širši javnosti je v prvi vrsti znan kot tenkočuten pesnik, ki se je posebej domače počutil v vodah otroške poezije. Navzlic življenjskim preizkušnjam je znal ohraniti otroško dušo. Z izrazito ljubeznijo je lepšal svet odraščanja malim in nekoliko večjim nadobudnežem. Med drugim je objavljal v Cicibanu, Kurirčku, s pesmimi je prodrl na nacionalni radio in televizijo. Njegove pesmi so otroci spoznavali prek domačega branja in čtiva za bralno značko. Kot priznan avtor je gostoval na podelitvah bralnih značk po Sloveniji.
Njegovo ime je povezano s tremi pesniškimi zbirkami za otroke. Prvo z naslovom Sončne statve (1970) je izdal v soavtorstvu z Vojanom Arharjem, Mileno Batič in Nežo Maurer. Pet let kasneje se je kot samostojni avtor predstavil z Nenavadno trgovino, sledile so še Pesmi na potepu (1993). Za otroško pesništvo je prejel dve Kurirčkovi nagradi (1984 in 1985).
Istega leta kot prva knjiga otroških pesmi je v soavtorstvu izšla znamenita zbirka Razvejeno deblo zagorske pesniške skupine Dediči, katere pobudnik je bil prav Lakovič. Njegovemu deležu so družbo delale pesmi Vlada Garantinija, Radovana Palčiča, Jožeta Sevljaka in Franca Kopitarja, ki je zbirko tudi ilustriral. Prvič se je kot samostojni avtor pod zbirko za odrasle podpisal leta 1985, ko so izšli Rdeči oblaki. Zatem so sledile še pesniške zbirke Temna svetloba (1997), Svitanja (2004) in Zarjavele medalje (2016).
Lakovič se je pri ustvarjanju držal tradicionalnih postulatov, pri oblikovanju pesmi je spoštoval strog ritem in uporabljal rime. »V njegovih verzih se običajno enakomerno izmenjujejo poudarjeni in nepoudarjeni zlogi, prevladujeta dvozložna trohej in predvsem jamb. Slednji je najbolj podoben ritmu vsakdanjega govora in tudi zato so njegove pesmi zelo berljive in hitro zapomnljive. Nič čudnega, da je njihova ritmičnost pritegnila skladatelje, ki so nekatere od njih uglasbili,« je ob pesnikovi 90 letnici zapisal Boštjan Grošelj.
Lakovič je med drugo svetovno vojno živel v bližini Gramozne jame, kjer so streljali talce, v njihovi hiši je bila partizanska javka. Partizanstvo se odraža tudi v njegovih pesmih. Po vojni je kot brigadir pomagal graditi železniško progo Brčko – Banovići. Kot dragocenega svetovalca, dobrodošlega spremljevalca in spoštovanja vrednega človeka, ki ga krasita toplina srca in modrost izkušenj, so ga cenili člani pesniške skupine Z. poeti.
Franci Lakovič je umrl 6. aprila 2022.
Savus
Foto: Vlado Garantini
Viri in literatura
Boštjan Grošelj, Franci Lakovič, 90-letnik, Savus 2020