Malo je pesnikov, ki dočakajo 90. rojstni dan. Eden takšnih je legenda zagorskega pesništva Franci Lakovič. Po rodu Ljubljančan, ki mu je zibelka stekla 28. januarja 1930, se je v revirjih dobro udomačil. Kot učitelj je razen krajšega obdobja na Kalu, v Hrastniku in Komendi ves čas poučeval v Zagorju. S pravim ravnovesjem med strogostjo in pravičnostjo se je zapisal v srca mnogih generacij osnovnošolcev, ki se ga spominjajo kot učitelja slovenščine z izrazitim čutom za glasbo.
Njegov zaščitni znak je bila violina, s katero je prihajal tudi v šolo, kjer je med drugim vodil pevski zbor. S svojo virtuoznostjo se je uspešno vključil v zagorski godalni orkester, ustanovljen na njegovo pobudo, in z njim dalj časa plodno nastopal. Za kulturniško delo v občini je prejel Grumovo plaketo, za glasbene dosežke so ga nagradili z Gallusovo značko.
Širši javnosti je v prvi vrsti znan kot tenkočuten pesnik, ki se je posebej domače počutil v vodah otroške poezije. Navzlic življenjskim preizkušnjam je znal ohraniti otroško dušo. Z izrazito ljubeznijo je lepšal svet odraščanja malim in nekoliko večjim nadobudnežem. Med drugim je objavljal v Cicibanu, Kurirčku, s pesmimi je prodrl na nacionalni radio in televizijo. Njegove pesmi so otroci spoznavali prek domačega branja oziroma čtiva za bralno značko. Kot priznan avtor je gostoval na podelitvah bralnih značk v širšem slovenskem prostoru. Nekoč je dejal, da so najbolj posrečeni predšolski otroci. »Pri njih dobim največ idej. Bolj so mladi, več zinejo, ni jih sram,« je pojasnil.
Njegovo ime je povezano s tremi pesniškimi zbirkami za otroke. Prvo z naslovom Sončne statve (1970) je izdal v soavtorstvu z Vojanom Arharjem, Mileno Batič in Nežo Maurer. Pet let kasneje se je kot samostojni avtor predstavil z Nenavadno trgovino, sledile so še Pesmi na potepu (1993). O kakovosti njegovih pesmi priča ocena v mesečniku Knjiga, ki je ob izidu Sončnih statev med drugim zapisal: »Še najbolj imenitne pa so pesmice Vojana Arharja in Francija Lakoviča, njihov ton se pridružuje ubranosti Pavčkove otroške poezije.« Upravičenost tega mnenja potrjujeta dve Kurirčkovi nagradi, ki ju je prejel v letih 1984 in 1985. V svoj izbor pesmi za otroke sta njegove stvaritve vključila Janez Menart in Leopold Suhodolčan.
Istega leta kot prva knjiga otroških pesmi je v soavtorstvu izšla znamenita zbirka Razvejeno deblo zagorske pesniške skupine Dediči, katere pobudnik je bil prav Lakovič. Njegovemu deležu so družbo delale pesmi Vlada Garantinija, Radovana Palčiča, Jožeta Sevljaka in Franca Kopitarja, ki je zbirko tudi ilustriral. Prvič se je kot samostojni avtor pod zbirko za odrasle podpisal leta 1985, ko so izšli Rdeči oblaki. Zatem je spletel še tri ogrlice pesniških biserov za odraslo bralstvo, namreč Temno svetlobo (1997), Svitanja (2004) in Zarjavele medalje (2016).
Pesnik v svojih stvaritvah ni naklonjen eksperimentiranju in odkrivanju novega, drži se tradicionalnih postulatov. Pri oblikovanju pesmi tako spoštuje strog ritem in uporablja rime. V njegovih verzih se običajno enakomerno izmenjujejo poudarjeni in nepoudarjeni zlogi, prevladujeta dvozložna trohej in predvsem jamb. Slednji je najbolj podoben ritmu vsakdanjega govora in tudi zato so njegove pesmi zelo berljive in hitro zapomnljive. Nič čudnega, da je njihova ritmičnost pritegnila skladatelje, ki so nekatere od njih uglasbili.
V Lakovičevih verzih je zaznati jasno prepletanje trpkosti ob usodnih spoznanjih in optimizma zaradi upanja, ki je temeljno gonilo našega dejanja in nehanja. Oboje je povezano s pentljo iskrive radovednosti z vpeto blagohotnostjo, ki gre z roko v roki z naklonjenostjo do vsega, kar si utira pot v življenje. Slavljenca odlikuje sposobnost v nekaj verzih izraziti bistvo, zato so njegove pesmi polne nektarja neposredne sporočilnosti.
Njegov pesniški opus je v precejšnji meri zaznamoval pozitiven odnos do partizanskega boja in bolečina ob današnjih poskusih sprevračanja zgodovinskega dogajanja med drugo svetovno vojno, ki je na njem pustilo neizbrisen pečat. Živel je v bližini Gramozne jame, kjer so streljali talce. V njegovi domači hiši je bila partizanska javka. Za prvo objavo njegove pesmi je poskrbel partizanski časopis Mlada Slovenija. V lepem spominu so mu ostali brigadirski časi, saj je kot član mladinske delovne brigade v obdobju povojne obnove pomagal graditi železniško progo Brčko – Banovići. Njegova pesem Še preden predrami se jutranja zarja je dobila mesto v zborniku, kjer so bile zbrane najboljše pesmi, povezane z omenjenim brigadirskim podvigom.
Kot dragocenega svetovalca, dobrodošlega spremljevalca in spoštovanja vrednega človeka, ki ga krasita toplina srca in modrost izkušenj, ga še vedno cenijo člani pesniške skupine Z. poeti.
Boštjan Grošelj
Foto: Vlado Garantini
