Če bi se danes še enkrat odločali, bi šli v resničnostni šov ali ne?
Ne bi šel več. Na Kmetijo naj gredo raje mladi. Oni mogoče niso tako gledali, jaz pa sem vsak večer razmišljal o nalogah, kako jih bomo speljali, da bodo hitreje in lažje narejene. Če namreč nisi dovolj psihično pripravljen, je kar problem težko delati in biti povrh še lačen.

Pa je to res?

Hrane ni bilo, to je čista resnica. Kruha nisem videl pet tednov. Ko sem ga dobil, sem ga bil vesel kot ne vem kaj.

To je bilo najtežje?

Da smo bili lačni, čeprav smo imeli mleko, moko, olje in jajca, pa ženske niso nič znale narediti. Kakšna ženska je to, da iz teh sestavin ne zna nič skuhat. Hodim po Trbovljah in me narod sprašuje, zakaj niste naredili tega ali onega. Prosim vas, jaz sem ženske vprašal, ali znajo narediti krompirjev funšterc, ker krompirja smo tudi imeli, pa so me samo debelo gledale.

V Kmetiji ste predstavljali kar tipičnega Zasavca …

Jaz sem Trboveljčan, doma tam, kjer je doma »mat kurba«. Takšen sem in se nisem nič finega delal ali se ven vlačil. Tudi če sem kateri od žensk kaj takega rekel. Na tri sem bil kar alergičen. Ves čas so pametovale in nič delale, še umivale se niso. Bognedaj, da bi kateri ženski kaj slabega rekel, ampak o teh, s katerimi sem tri mesece prebil na Kmetiji, pa lahko marsikaj povem.

Saj, očitali so vam, da imate slab odnos do žensk. Ampak Slovenci ne razumejo, da smo Zasavci malo bolj robati.

Ja, vse sorte se je govorilo. Proti Maruši, Aniti in Barbari nisem nikoli žal besede rekel, če sem pa rekel kaj proti Žaklini, Dominiki in Barbari iz Ljubljane, je pa to druga stvar. Ko so bile one glava družine, so videle delo, sicer pa ne. Ko smo vozili pesek, so krave mukale in pravim Žaklini, pojdi in daj kravi piti, ona pa mi odvrne, saj sem ji dala pred tremi dnevi. Seveda sem ji povedal, kar mi je ležalo na duši.

Kako pa gledate na Trbovlje?

Kjer si doma, je najlepše. Edino, kar bi, bi socialo uredil. Tiste, ki doma ležijo in po suhem vlečejo tisti denar od socialne, bi jim dal delo, sploh mladim. Bodimo realni in pošteni. Prepričan sem, da bi Trbovlje »spucal« in »zrihtal«, da bi bilo to mesto, kot je treba.

Preveč kompliciramo? 

Preveč. Zakaj bi morali deset listov obrniti, če lahko samo enega. To mene moti, zakaj ne moremo urediti kakšnega potoka? Saj vem, da Občina nima denarja. Od kod bi ga pa imela, če imamo vse firme zaprte. Jaz sem Macerlu zelo zameril in sem mu to tudi v obraz povedal. Rekel sem, da ima srečo, da nisem jaz delal v cementarni. Tudi elektrarne in rudnika ne bi jaz nikoli zaprl. Bi pa pisarne »zmanjšal«. Včasih je ena ženska računala plače, zdaj jih je pa na vsakem vogalu toliko s tistimi računalniki, da pisarne po šivih pokajo.

Celotni intervju si preberite v Zasavskem tedniku, ki izide jutri, 23. decembra 2015.

Marko Planinc