Ferdinand Roš je bil edini Hrastničan med župani do leta 1934, ko je večji del današnje hrastniške občine pripadal Trbovljam. Županoval je med leti 1892 in 1907, ko je sam odstopil s položaja župana. Izhaja iz znamenite hrastniške družine Roš. Zgrajena cesta med Hrastnikom in Trbovljami čez Zaostenk v času njegovega županovanja se je imenovala Roševa cesta. Bil je zaslužen za vrsto novih pridobitev v trboveljski občini, med drugim so med njegovim županovanjem zgradili most čez Savo, opekarno na Polaju, elektrarno ob Trboveljščici, prvo cestno razsvetljavo in novo osnovno šolo (sedanjo OŠ Ivana Cankarja).
Roši so se po nekaterih virih v 17. stoletju priselili iz Kranja v severozahodni del trboveljske vasi, a kmetija je propadla in lastnika sta umrla v revščini. Zapustila sta tri otroke in jih kljub revščini naučila brati, pisati in računati. Zato si je lahko sin Jakob služil kruh kot pisar in posrednik v raznih krajih, končno se je ustalil kot boljši “prihajač” v premožni Peklarjevi hiši v Hrastniku, kjer se je pozneje poročil s Peklarjevo vdovo Lenko.
Ferdinand Roš se je rodil 6. avgusta 1847 kot drugi sin v družini. Njegovega očeta Mihaela sta njegova starša kljub velikim dolgovom poslala v Celje v šolo, kar mu je omogočilo zaposlitev, med drugim je bil trboveljski oberrihtar. Poročil se je z Jerico Ojsteršek – Razpotnikovo z Razpotja. Izobraževale se je najprej na trboveljski šoli, kasneje ga je oče poslal v Gradec, kjer se je izobraževal za živinozdravnika in kovača. Ob vrnitvi iz Gradca se je začasno zaposlil v rudniku na Breznem. Prva prava zaposlitev je bila v Dernovškovi gostilni ob železniški postaji, ki jo je vzel v najem. Med letoma 1885 in 1890 je prevzel vodenje očetove kmetije in gostilne, kjer se je izkazal kot dober gospodar.
Že od leta 1884 so imeli pekarno, v skalah nad domačijo pa kamnolom apnenca. Po sporu z nemško gospodo zaradi slovenskega poveljevanja pri gasilcih, ki ga je uvedel Ferdinand, so mu naročila za apnenec ustavili. Na njegovo pobudo so namreč leta 1887 ustanovili Gasilsko društvo Trbovlje-Hrastnik. Ob delitvi društva na hrastniško in trboveljsko leta 1891 je postal predsednik Hrastniškega gasilskega društva.
Ferdinand je bil znan narodnjak. Uvedel je dvojezično uradovanje občine, pred tem je bilo nemško. Ponovno je bil izvoljen na občinskih volitvah leta 1896, pa spet 1899, 1902 in 1904, isto leto je bil izvoljen tudi v deželni zbor. Na volitvah v deželni zbor leta 1906 je izgubil proti dr. Ivanu Benkoviču, kar je bil morda razlog, da je oktobra leta 1907 odstopil z županskega mesta, ne pa tudi kot odbornik. Še vrsto naslednjih let je bil izvoljen za odbornika. Umrl je 22. junija 1923.
Ferdinand Roš je poskrbel, da so prvih letih 20. stoletja zgradili celotno cesto iz Hrastnika v Trbovlje skozi sotesko Bobna in čez Zaostenk. Leta 1893 je ustanovil dolsko posojilnico, dve leti kasneje pa še trboveljsko. TPD je nadaljevala z modernizacijo rudnikov z uvajanjem elektrike in telefonskih povezav, zgradila opekarno na Polaju in elektrarno ob Trboveljščici. V Trbovljah so ustanovili Posojilnico. Ustanovili so poštni urad Trbovlje II, zgradili prvo cestno razsvetljavo s 16 petrolejskimi svetilkami. Rudnik je v letih 1900/1901 v Žabji vasi zgradil 48 štiristanovanjskih pritličnih hiš.
Južno od cerkve so zgradili poslopje osnovne šole (današnja OŠ I. Cankarja). Staro šolo pri cerkvi so preuredili v občinsko pisarno, regulirali so Trboveljščico do Gaberskega. V Trbovljah so ustanovili Žensko podružnico, njena predsednica je bila Ana Dimnik. Leta 1902 je ljubljanski višji inženir Kirschlager v bližini železniške postaje zgradil most čez Savo, leto kasneje so Trbovlje priključili na telefonsko zvezo Dunaj – Trst. Pričeli so s poukom v rudarski nadaljevalni šoli. Zapisnike sej občinskega odbora so začeli pisati v slovenskem jeziku.
Savus
Foto: Župani naših Trbovelj
Viri in literatura
Ivančič Lebar Irena, Župani naših Trbovelj (2009)
Orožen Janko, Zgodovina Trbovelj, Hrastnika in Dola (1958)
