Janez Vidmar, lastnik podjetja EVJ Elektroprom, Izlake:

»Ekipni duh se odraža skozi vse moje poslovno in tudi osebno življenje. Sam vedno poudarjam in delam na sodelovanju. Brez dobrih sodelavcev namreč ni uspeha, zato absolutno verjamem v to, da je vsak posameznik izjemno pomemben za skupni uspeh.«


Tatjana Pirc, novinarka Radia Slovenija, Zagorjanka, ki živi v Ljubljani:
»Zlati košarkarji so nam dali nepozaben poduk, kaj lahko doseže dobra ekipa, v kateri je vsak posameznik izjemen, zaupanja vreden, pogumen, zavzet, ima v skupini svojo pomembno vlogo, pa še odličen šef jih vodi, ki jim zna razporediti naloge, ni vzkipljiv, je hladen kot špricer, se ne izpostavlja, zna, zmore, ima karizmo, verjetno tudi grdo pogleda, ko je treba. In ta ekipa nam je pokazala, da se je treba včasih smejati, jokati, objemati …

Če bi bile v naši državi same take ekipe, od njene kleti do vladne in parlamentarne strehe, v podjetjih, šolah, zdravstvu, kulturi, bi bila Slovenija res raj na zemlji. Že Ježek je pel, da človek ni eden, da sta človeka dva, eden špancira, drug pa gara. V lepem in krutem življenju so ekipe drugačne od košarkarske reprezentance. V njih so sprehajalci, lenuhi, grebatorji, garači, izjemneži, geniji, pridne mravljice, poslušni kužki, bedaki in trmasti osli, prevaranti, poštenjaki … Za šefe pa veste, kaj bi vam pripovedovala. Na tej kurji lojtri je vsaka skupina, poslovna ali zasebna, tako močna, kot je močan njen najšibkejši člen, za preživetje pa je koristno vedeti še, da moraš trdno stati na svojih nogah in se ne zanašati preveč na druge, potem z delom v skupini in z vodenjem skupin nimaš veliko težav, no, vsaj hudo razočaran nisi, ko se začnejo stvari zapletati. Pomembno je, da pridemo do cilja. Takrat petelini skočijo na kup gnoja in se začnejo trkati po prsih, da je bil projekt njihova ideja in da so garali od jutra do noči. Ritolizniki jim ploskajo, tisti, ki so dajali ideje, garali in projekt spravili pod streho, se spogledajo, nasmehnejo in zvečer dobijo na piru. Zdaj naj pa vsak določi svojo vlogo v skupini! Jaz imam že v priimku skrit odgovor: PIRc.«


Tomaž Pavčnik, gospodar Lovske družine Hrastnik:

»Verjamem v moč ekipnega duha. Ko nam je pred leti zaradi strele zgorela lovska koča na Kalu, smo lovci skupaj zavihali rokave in postavili novo, večjo, lepšo. Takratni upravni odbor nam je lovcem naložil določena opravila, naloge … In tako je, seveda tudi s pomočjo raznih donatorjev, zrastla nova koča. Nekateri mislijo, da lovci samo streljamo in se hvalimo z raznimi trofejami, redki vedo, da celo leto skrbimo za divjad. Postavljamo solnice in prenavljamo ter vzdržujemo krmišča. Vse leto čistimo poti, travnike in gozdove. Sadimo koruzo, krmni ohrovt, lucerno, buče. Vse to je hrana za našo divjad. Poleg tega čistimo gozdove za nekaterimi nevestnimi obiskovalci gozdov, čudili bi se, kaj vse se najde v naših gozdovih: stari hladilniki, štedilniki, neuporabne gume, …

S prijatelji pa vsake toliko časa odigramo kakšno nogometno tekmo, vržemo žogo na koš. Kadar se pa doma odločimo, da se bomo skupaj malo rekreirali, odigramo partijo speedmintona. Vmes se nekajkrat skregamo, ker hoče vsak uveljaviti svoja pravila. Na koncu se seveda smejimo in »luzer« da za pijačo.«


Mojca Vozel, svetovalka in raziskovalka prehrane, Trbovlje:

»Timsko delo je že dolgo moj način življenja. Brez sodelovanja v timu ne bi mogla delati kot prostovoljka. Brez timskega duha ne bi bilo seminarjev, spletnih strani, knjige. Leta, ko sem se največ naučila o timskem delu, so gotovo tista, ki sem jih preživela v novinarskih časopisnih redakcijah. Navidezna anarhija, glasno pogovarjanje, brnenje telefonov in televizij, šale, trenutki družabnosti in trenutki popolne koncentracije, ko vse buči okoli tebe, a si povsem osredotočen na svoje delo, so nekaj, kar ti počasi pride v kri. Vsak tim je povezan z nevidnimi nitkami, predanostjo in motivacijo, vse niti vodijo k istemu dobro znanemu cilju. Močnejši in pomembnejši je cilj, več je zavzetosti, če se seveda najdejo pravi ljudje, ki ta cilj tudi postavijo na prvo mesto!«

Matej Strgaršek, direktor Knjižnice Mileta Klopčiča Zagorje ob Savi:

»V času študija smo štirje prijatelji ustanovili glasbeno skupino. Ustvarjali smo rock glasbo in vsak od nas je dodal svoj kamenček v mozaiku. Ugotovil sem, da je nekdo bolj nadarjen za pisanje besedila, drugi za pisanje aranžmajev in uglasbitev, tretji ima talent igranja na različne inštrumente, četrti odličen vokal. Čeprav smo napisali le par popolnoma svojih pesmi, sem res vesel za to izkušnjo. Večkrat mi pride prav pri poslušanju in vodenju sodelavk. Vsi težko stopimo iz cone udobja, vendar nič se ne stori čez noč. Vsak vzpon na najvišji vrh se je začel s prvim korakom in s sodelovanjem je cilje precej laže doseči.«