Kako se je rodila ideja za kratki animirani film Celica (The Box)? Je bila to res kombinacija nočne more in vašega stripa o ploskoglavcih?
Res. Nočne more so se ponavljale leta. Kot bi se ponujale, da iz njih naredim film. Ko sem začel delati film, so prenehale. Nočne more so bile osnova za moreče vzdušje, ki je v filmu. Ker pa more niso imele vsebine, sem jih združil s starim stripom, ki sem ga pred skoraj 20 leti objavil v Delu.
Ali okrogloglavec med ploskoglavci doživi srečen konec?
Ne povem. Boste morali pogledati film.
Koliko noči ste film delali?
Zanimivo, od trenutka, ko smo s filmskim Centrom podpisali pogodbo, pa do trenutka, ko sem jim predal končan projekt, je minilo točno 999 dni. Oziroma noči.
Je bila izdelava takšnega filma tehnično zahtevna, kje so bili glavni izzivi?
Že samo obvladovanje 3D programov je precej zahtevno. Zato ponavadi na podobnih animiranih filmih deluje cela četa specializiranih poklicev, kjer vsakdo obvladuje svoje področje. Če hočeš vsaj za silo obvladati vsa področja, pa to zahteva precej angažiranja. To je področje, ki se zelo hitro razvija, zato moraš nenehno spremljati novosti in se učiti. Obenem pa je tudi področje, ki je še precej nedodelano. Uporabniški vmesniki so v glavnem precej neprijazni, neintuitivni, programi imajo še vedno precej napak. Včasih porabiš cel teden, preden ugotoviš, da ne delaš ti nekaj narobe, ampak gre za napako v programu. To me najbolj moti. Ko si v največjem ustvarjalnem žaru in gre delo dobro in hitro naprej, naletiš na napako, ki te iztiri iz tega kreativnega procesa. Zaradi tega se včasih delovni proces ustavi tudi za več tednov.
Imate v svojem studiu dovolj prostora za vso opremo?
Za svoje delo ne potrebujem veliko prostora. Miza z računalnikom in to je to.
Kolikokrat ste sredi izdelave filma skoraj obupali?
Skoraj vsak dan.
In kako to, da ste vztrajali?
Ker sem imel podpisano pogodbo s slovenskim filmskim Centrom in RTV, da bom film končal v določenem roku. Drugače bi moral vrniti denar, pa še tožili bi me za povrh.
Se v kriznih trenutkih potolažite z litri kave ali metri čokolade?
Kave ne pijem. Sem pa čokoholik.
V Celici pokažete na posameznika, ki želi izstopati s svojo drugačnostjo, naprednostjo … Vidite v tem tudi svoje poslanstvo? Osvetljevati probleme sodobnega časa skozi umetnost, animacijo?
Moje ambicije so po Čikorji zrasle. Včasih je bila moja edina želja narediti film, ki ga bodo ljudje radi gledali. Zdaj bi rad skozi film ljudi nekaj naučil, jim nekaj dopovedal … mogoče čisto malo spremenil svet na bolje.
Vas prizadenejo nasilje in revščina v svetu?
Seveda me. Koga pa ne? Ljudje smo tehnološko na taki stopnji, da bi lahko že jutri odpravili vse te probleme. Pa ni politične volje. Največji problem je v neumnih in skorumpiranih politikih. Ne samo pri nas ampak po celem svetu si taki ljudje prigrabijo vodilna mesta. Žarko Petan je napisal super aforizem »Prazne glave vedno splavajo na površje«. Človek samo debelo gleda, od kje so se vzeli vsi ti parlamentarci, polovica jih ima ponarejene diplome, mnogi kriminalno preteklost … Seveda se na oblast niso pririnili zato, da bi izboljšali svet.
Se lahko ilustrator in animator v Sloveniji preživlja s svojim delom? Bi si želeli delati v tujini – bi bilo tam drugače?
Očitno je s tem delom mogoče preživeti, saj sem še vedno živ (celo kako kilo preveč imam). Ustreza nam dokaj skromno življenje. V tujino bi šel edino, če bi mi ponudili režijo kakega zelo zanimivega projekta. Kar se pa ne bo zgodilo, ker imajo svojih režiserjev preveč.
Mogoče bom kmalu moral spremeniti mišljenje. Vsak dan sem starejši. Moji kolegi kulturniki odhajajo v pokoj s (polno) penzijo v višini 350 evrov. Verjetno bom v naslednjih letih moral narediti tudi kak malo bolj komercialen projekt, da si bom na stara leta lahko vsaj privoščil dom za ostarele.
Kako se »upirate« današnji potrošniški družbi?
Kupujem samo tisto, kar res potrebujem … poskušam producirati čim manj odpadkov …
Kaj pa zasavska organizacija Eko krog, v kateri ste močno angažirani, ali je ta doživela srečen konec?
Srečen konec? Srečen konec bi bil, če bi se lahko prenehali ukvarjati s temi zadevami in posvetili čemu bolj prijetnemu. Po Goldmanovi nagradi nas ljudje iz cele Slovenije pa tudi od drugje po svetu prosijo za pomoč. Tudi Lafarge še ni odnehal. Vložil je pritožbo in trenutno stanje je verjetno samo zatišje pred nevihto. Sredstva, ki smo jih dobili na račun Uroševe nagrade, nam bodo še naprej omogočila finančno neodvisnost. Glavni problem večine slovenskih okoljskih organizacij namreč je, da jih preko raznih razpisov financira država in jih s tem posredno drži pod kontrolo. To smo videli v primeru Magme, ko so se ekološka društva pod pritiski javnosti in politike drugo za drugim odpovedala pritožbi na okoljevarstveno dovoljenje. Tvegano je ugrizniti roko, ki te hrani. Mislim, da je ta neodvisnost glavna prednost Eko kroga. Nikomur nič ne dolgujemo.
Kako pa ste doživljali pritiske in preganjanje aktivistov?
Večino pritiskov je prestregel Uroš Macerl in njegova družina. Uroš ima k sreči debelo kožo, saj je bil skoraj vsakodnevno deležen resnih groženj. Ostali smo bili deležni grdih pogledov, očitkov, nagajanj ter raznoraznih natolcevanj in laži. Osebno me bolijo prav laži raznoraznih teoretikov zarote, ki seveda vedo vse o ozadjih in motivih, ki naj bi nas vodili pri naši borbi. Prav tako ti seveda ni vseeno, ko te obtožujejo, da si kriv za odpuščanje delavcev. Vsekakor to ni prijeten popoldanski hobi za sprostitev, ampak zadeva, ki nam jemlje ogromno časa in živcev ter nam občasno močno greni življenje. Za to, da vztrajamo, ima vsakdo od nas močan oseben motiv. Glavnino Eko kroga predstavljajo mlade mame in očetje, ki jih skrbi za prihodnost otrok in naših krajev. Umazana industrija bi dolgoročno prinesla ekonomsko umiranje regije. Kot vemo iz izkušenj zadnjih 200 let, umazana industrija privlači samo še več umazane industrije. Ne samo v Lafargeu, tudi v TET so nameravali sežigati odpadke (komunalne). Potem bi jih verjetno začeli še v IGM, pa še vsepovsod, kjer imajo peči … Dobiček pač. Pred leti so že obstajali konkretni načrti, da se v Trbovljah zgradi obrat Kemisa. Nad Lidlom, v neposredni bližini vrtca. Če Eko krog (mene takrat še ni bilo zraven) ter civilna iniciativa tega ne bi preprečila, bi imeli namesto Vrhničanov sedaj mi naravno katastrofo (ki bi bila zaradi neprevetrenih dolin še hujša). Takratni župan Barovič se je zelo trudil, da bi to umazano industrijo pripeljal v naše kraje. S tako kratkovidno politiko bi sicer kratkoročno dobili nekaj slabo plačanih in nekakovostnih delovnih mest, po drugi strani pa bi naše kraje počasi spremenili v smetišče in še več mladih in izobraženih ljudi bi zbežalo iz teh krajev.
Je zrak v Zasavju zdaj boljši?
Po vseh meritvah in javnih dostopnih podatkih je zrak bistveno boljši. Pozimi smo nenehno poslušali očitke češ, da je sedaj, ko Lafarge ne obratuje, zrak še slabši. Kar je seveda neumnost. Samo Lafarge je na dan pokuril 100 ton gum in plastike in v zrak spustil temu ustrezno količino strupov, težkih kovin, vključno z dioksini in furani, ki so najmočnejši strupi, kar jih je ustvaril človek. Tega zdaj ni več v zraku. Seveda so pozimi še preseganja prašnih delcev in vedno bodo! Z Eko krogom smo pred 10 leti organizirali serijo strokovnih predavanj, na katerih so klimatologi (na čelu z Lučko Kajfež – Bogataj) razložili, zakaj so naše kotline zaradi značilnih zračnih inverzij popolnoma neprimerne za umazano industrijo. Vse, kar se pozimi v teh kotlinah pokuri, v teh kotlinah tudi ostane in vse to mi podihamo. Veter zelo malo tega odnaša drugam. Take industrije pri nas sploh ne bi smelo biti, saj je že kurjenje v domačih kuriščih pogosto kritično. Posledice so hude. Mnogi imamo zaradi tega zdravstvene probleme. Študija »Zdravje za Zasavje« je pokazala, da ima prebivalec Trbovelj kar dvakrat več možnosti, da umre, preden se upokoji, kot povprečni Slovenec. Življenjska doba v Zasavju je med najkrajšimi v Sloveniji.
Celico so predvajali na Festivalu slovenskega filma in jo tudi nagradili. Ali ste si ogledali tudi druge animirane filme na festivalu in vas je kakšen še posebej navdušil?
Nehvaležno vprašanje, ki se mu bom strateško izognil. V Sloveniji imamo zelo močno generacijo animatorjev. V tujini se počasi celo uveljavlja pojem »Slovenska šola animacije«. Tako, da zmaga v Portorožu ni bila lahka oz. samoumevna. Je bilo v konkurenci kar nekaj kvalitetnih animiranih filmov.
V Portorožu je bilo precej dobrih filmov. Osebno me je navdušil še en »zasavski« film, ki pa ste ga vsi zasavski novinarji popolnoma spregledali. Gre za celovečerec »Rudar«, ki zgodba o našem človeku Mehmedaliji Aliću, dogaja se v Zasavju in govori o bolečih ranah polpretekle zgodovine. Niti ene omembe tega filma nisem zasledil v zasavskih medijih.
Kakšni so bili odzivi kolegov, prijateljev, ko so videli Celico … in morda pričakovali Čikorijo dve?
Celica je povsem drugačen film kot Čikorja. Zgodbe ne prinese na pladnju, ampak mora pri interpretaciji sodelovati tudi gledalec. Vsak si jo torej razlaga malo drugače. Zato so tudi odzivi zelo različni. Od navdušenih pa tudi zelo negativnih. Čikorja me je kar malo razvadila, ker nisem srečal človeka, ki mu ta film ne bi bil všeč. Pri »Celici« sem pa doživel tudi nekaj burnih negativnih odzivov.
S kulturo je tako kot s hrano: tisto, kar je dobro, ni vedno tudi zdravo. Zato moraš pojesti tudi kaj takega, kar ne maraš, je pa zdravo za telo. Moj film mogoče ni prijeten za gledanje, je pa občasno potrebno pogledati tudi kaj takega – za mentalno zdravje.
Pri izvedbi filma ste sodelovali z oblikovalko zvoka Matejo Starič. Sta že kdaj prej sodelovala?
V svoji karieri sem sodeloval z mnogimi glasbeniki in oblikovalci zvoka. Največ z Zasavcem Juretom Torijem, ki je glasbeno opremil veliko mojih animiranih filmov in iger, zadnja leta pa večinoma delam z Matejo Starič. Z Matejo rad sodelujem, ker je zelo vsestranska in je še bolj picajzlarska, kot sem jaz. Rad imam ljudi, ki znajo delati več stvari. Mateja v domačem studiu posname vse zvočne efekte, vse glasove, napiše glasbo, po potrebi vse skupaj celo sama odigra in odpoje in mi s tem zelo olajša delo (in zmanjša stroške), saj mi ni treba najemati vsaj petih različnih ljudi. In vse to naredi vrhunsko (je tudi akademsko izobražena glasbenica in vrhunska pevka. Malo pobrskajte po YouTubeu za njenimi komadi. Sem prepričan, da se boste vprašali kako to, da o njej še niste slišali).
Kakšna je zdaj usoda filma, ko je dobil nagrado?
S filmom se bom poskusil prebiti na par dobrih tujih festivalov. To ne bo enostavno, saj vsako leto kroži po festivalih animacije po 5000 animiranih filmov, med katerimi festivali izbirajo. Pri nas bo film že decembra prikazan na festivalu Animateka, kasneje pa upam, da se bo predvajal v kinu kot predfilm kakemu celovečercu. Ta film je namreč narejen za veliko platno in na malih ekranih ne pride tako do izraza. Čez kako leto pa ga bo verjetno pokazala tudi TV Slovenija, ki je bila koproducent.
Pa načrti, ko si boste, seveda, malo odpočili?
Načrtov imam preveč. V predalu imam dovolj scenarijev in idej za naslednjih pet življenj. Katerega projekta se bom lotil, je predvsem odvisno od uspeha tega filma. Če bo film v tujini uspešen in mi bo odprl kakšna nova vrata, bom mogoče tudi naslednji film naredil na podobno tematiko. Drugače pa že dolgo razmišljam o seriji kratkih, poučnih risank na ekološko tematiko. Otroke je namreč še mogoče spremeniti, za odrasle je že prepozno.
Tatjana Polanc Kolander
