Dušan Kastelic je kot ilustrator in stripar največ objavljal v Mladini, tudi v Cicibanu, javnosti pa je postal znan predvsem po stripih Partizani, Afera JBTZ in Happy Family. Z dvodimenzionalnega je vstopil v tridimenzionalni svet z videospotom Perkmandeljc za skupino Orlek, nadaljeval pa z animiranim filmom Čikorija an' kafe po skladbi Iztoka Mlakarja. Za svoje delo je bil večkrat nagrajen, prejel je tudi Grumovo priznanje in zlato ptico. Je Trboveljčan, ki živi in dela v Zagorju, kjer je ustanovil tudi svoj studio BugBrain.
Z izjemnimi priznanji na svetovnih filmskih festivalih, predvsem pa ameriških, za vaš animirani film Celica, ste realno eden od možnih prejemnikov oskarja, kajne?
Teoretično ja, ne pa realno! Zadnje tedne me vsi sprašujejo samo o teh oskarjih. Sam se vedno trudim, da ljudje do mene nimajo velikih pričakovanj, ker potem nad mano niso razočarani. Dejanske možnosti za oskarja so namreč silno majhne. Takole je s to zadevo. Ameriška Akademija, ki podeljuje oskarje, je podelila nekaterim pomembnejšim festivalom po svetu nekakšne licence; če film zmaga na takem festivalu, s tem »izpolni normo«, da sploh lahko sodeluje v tekmi. Z zmago na festivalu Cinequest je moj film izpolnil normo. Prišel je v družbo okrog petdesetih kratkih animiranih filmov, ki bodo v tekmi za nagrado. »Realne« možnosti za oskarja pa so minimalne. V Ameriki je oskar zelo pomemben in veliki studiji vlagajo ogromno denarja v promocijo in lobiranje. Zato tudi v kategoriji kratkega animiranega filma ponavadi zmaga kak velik studio kot je Pixar ali Disney. Na nekem festivalu sem se pogovarjal s producentom filma Peter in volk, ki je pred okrog desetimi leti dobil oskarja. Seveda ni bilo dovolj, da so naredili čudovit film! Povedal je, da je v tega oskarja vložil več kot leto dni svojega življenja, ogromno svojega denarja, živcev … Za leto dni se je preselil v Hollywood, poskušal osebno kontaktirati čim več članov Akademije (ki ima skupaj 7000 članov), jim poslal DVD, majhno darilce … Jaz seveda že v osnovi nimam nobenega denarja, da bi ga vlagal v promocijo.
Ljudje ne vedo, da je tudi Čikorja in kafe že bila v podobni igri za oskarje. Takrat smo si to prislužili z zmago na Irskem Foyle festivalu. Takrat je bilo v igri okrog 30 filmov. Med končne nominirance pa se filmu ni uspelo prebiti.
Sicer pa bomo imeli letos Zasavci v igri za oskarje kar dva filma. Drugi je celovečerec Rudar, ki je nominiran za oskarja po nacionalnem ključu. Pri celovečercih so pravila drugačna kot pri kratkih filmih. Tu vsaka država predlaga en film. Pri nas ponavadi tistega, ki je tisto leto zmagal na Festivalu slovenskega Filma v Portorožu. Rudar je zelo zasavski film. Dogaja se v Zasavju, govori o naših knapih in našem Mehmedaliji Aliću in žal o ne preveč prijetnem času naše zgodovine. Žal pa v teh krajih nekako ni imel takega odziva, kot bi si ga zaslužil. Mogoče je tema filma še vedno preveč pereča.
Torej za podelitev oskarjev še ne pripravljate govora. Tudi za prireditev Zasavc leta ga niste imeli pripravljenega, kajne?
Je bilo tako očitno? Nisem pričakoval zmage. Prepričan sem bil, da bo zmagal Uroš Macerl. Lani je dobil hudo okoljevarstveno nagrado, ki je imela doma in v tujini precej večji odziv kot moja zmaga na festivalu. Hecno je, da sem že nekaj let zapored javno kritiziral, da bi moral biti Uroš Macerl nominiran za Zasavca leta, pa si ga očitno nihče ne upa predlagati. No, ko ste ga pa končno predlagali, sem mu pa prav jaz speljal nagrado izpred nosa.
Imam kar malo slabo vest zaradi tega. Zato Uroša večkrat pokličem in mu povem, kako zelo lepo je biti Zasavc leta! Naj ima še on nekaj od tega. Nekateri bi take lepe občutke zadržali samo zase, meni se zdi pa pomembno, da jih delim z drugimi.
Povedali ste, da ste bolj samotarske narave, odrske luči vam bolj svetijo v oči kot prijajo. Pa vendar, kako ste se počutili med nominiranci za Zasavca leta 2017 in na prireditvi?
Nisem samotar. Res pa se ne silim v ospredje. Verjetno sem zato animator. Ker lahko povem zgodbe skozi svoje like, sam pa ostajam v ozadju. Na prireditvi Zasavc leta 2017 je bilo presenetljivo prijetno! Vsi nominiranci so nadvse uspešni na svojih področjih in so se že zdavnaj dokazali preko svojega dela in se jim ni potrebno dokazovati še na ta način, zato je bilo vzdušje zelo sproščeno in neformalno. Nobene tekmovalnosti, kaj šele nevoščjivosti ni bilo zaznati. Bilo je veliko smeha. Osebno me je zelo prijetno presenetil močan aplavz ter obilica čestitk po prireditvi. Na prireditvi je bilo kar nekaj prijateljev iz mladosti, s katerimi se nismo videli nekaj desetletij in so bili nominacije zelo veseli. Očitno se je nagrada prijela in jo ljudje jemljejo resno.
Ste več kot le animator? Na katere stvari, ki ste jih ustvarili, ste vi najbolj ponosni?
Vedno ti je najbližji in najljubši zadnji projekt. Celica (The Box) je tehnično zelo zahteven film, zato sem nanj precej ponosen.
Je pa verjetno res, da bo po popularnosti in lepih odzivih zelo težko doseči Čikorjo an’ kafe. Ta film ljudem veliko pomeni. Seveda je za to najbolj zaslužen Mlakar z njegovo izjemno zgodbo. Še danes, po desetih letih skoraj vsak dan srečam koga ali dobim kak prijazen mail, v katerem mi povedo, da se jim je DVD že skoraj iztrošil, tolikokrat so ga že pogledali.
Vedno je bilo vaše ustvarjanje povezano tudi z rodnim Zasavjem? Kaj za vas pomeni Zasavje?
Zasavje je za ustvarjalce zelo trdo. Mogoče je to razlog, da je toliko kulturnikov iz Zasavja, ki so uspeli v svetu. Laibachi, Iztok Kovač … Če ti uspe v trdem Zasavju, ti očitno lahko uspe kjerkoli …
Sam imam s temi kraji oz. s tukajšnjimi prebivalci precej mešane odnose. Zasavci so trdi, iskreni in neposredni. Hinavščine je bistveno manj kot drugje in všeč mi je naš robati humor. Po drugi strani pa me jezi zasavska nefleksibilnost. Ljudje so še vedno prepričani, da je samo energetika in težka industrija tista, ki lahko odpira delovna mesta. Kljub temu, da ljudje v krajih, kjer nimajo tovrstne industrije, praviloma živijo precej kvalitetneje. Zato je zadnji čas, da se v Zasavju otresemo energetskih lobijev, ki jih seveda skrbi le za lastne dobro plačane stolčke, ponujajo pa samo par nekvalitetnih delovnih mest. Mislim, da je čas, da postavimo to, sicer pomembno, obdobje zasavske zgodovine v muzeje, knjige, filme … mi pa začnemo na novih temeljih in se kaj naučimo iz napak. Menda ima na Kitajskem beseda kriza dvojni pomen – pomeni tudi novo priložnost.
Na podelitvi ste dejali, da je pravzaprav dobro, da niste ostali v učiteljskem poklicu, ki ste ga opravljali leto dni. Zakaj?
Dobro, da ste na to opozorili. Po proslavi me je namreč veliko ljudi spraševalo, zakaj sem kritiziral učitelje? Kar pa seveda ni bil moj namen. Le v svoji zmedenosti sem se slabo izrazil. Povedati sem hotel, da sem se kot učitelj zavedal, da mi ta poklic ne leži. Da lahko kot slab učitelj naredim učencem veliko škode. To pa je bila zame prevelika odgovornost. Zato sem pred skoraj tridesetimi leti zapustil šolo in iskal neko delo, kjer bom dokaj ugodno živel in ne bom mogel narediti veliko škode. Zato delam stripeke in animacije. Ker s tem ne morem narediti veliko škode. Če komu niso všeč, naj jih pač ne gleda …
Vaše delo je verjetno večkrat izjemno naporno, tako psihično kot kondicijsko, saj večino stvari delate sami? Kako se spoprijemate z izzivi.
Ljudje mislijo, da rad filme delam sam oz., da sem čudak, ki noče sodelovati z ostalimi. Kar ni res. Z veseljem bi imel studio s četico talentiranih sodelavcev, ki bi opravili večino stvari namesto mene – jaz pa bi samo igral šefa in jim ukazoval. Žal pa si tega ne morem privoščiti. V Sloveniji namreč dobiš za kratek film komaj dovolj denarja, da lahko od tega za silo sam preživiš. Kvalitetni sodelavci pa so dragi. In tako sem na koncu jaz edini, ki je pripravljen delati za tako malo denarja. Situacija je podobna kot pri gradnji hiše. Če imaš veliko denarja, najameš dobre profesionalce, ki ti hišo sezidajo v parih mesecih. Če pa denarja nimaš, moraš večino dela opraviti sam. In potem veliko improviziraš, se sproti učiš na svojih napakah … in zato traja delo tako dolgo. Zato v Sloveniji ljudje delajo hiše po več desetletij. Zelo pogosto slišim, da je nekdo ravno končal hišo, potem je pa umrl.
Bolezen vam včasih ponagaja in spreminja načrte. Pa vendar, katerih izzivov se nameravate lotiti v kratkem?
V animaciji ne gre nič na hitro. V predalu imam cel kup scenarijev in idej za kratke filme. In celo dva scenarija za celovečerne filme. Katerega bom izbral, je odvisno od mnogih faktorjev. Predvsem pa seveda od denarja. Sredstva za film na RTV in filmskem centru se krčijo. Ko bom videl, koliko denarja je na voljo, bom temu prilagodil primeren projekt. Ponavadi vedno izberem tistega, ki sem mi zdi najbolj enostaven. Ko ga začnem delati, pa vidim, da ni tako enostaven, kot sem si predstavljal in, da sem se krepko zafrknil.
Marko Planinc
Intervju je bil objavljen v marčevski številki Zasavskega tednika.
