četrtek, 14 novembra, 2024

Iz te kategorije

Dunajski odtenki dečkov, pa babjih 50

»In vendar sem čudežna! Vstala sem. Še celo bolj zgodaj kot po navadi. Kosti, mišice in kite imam še na svojem mestu. Vsaj čutiti je tako. Lep bo dan, zatorej ga tako tudi začnem. K-K-J-K. Tokrat še ne SSKJ, pač pa KKJK. Kava, kosmiči, jogurt, kava. Več od tega pa sredi noči ni.
Danes pisarna spet nima ne stropa in ne sten. Juhu! Edina miza, ki sta se je nameravala dotakniti komolca, je tista s postreženim planinskim »eintopfom«. Načrtovana sicer službena (beri: obvezna/redna/zapovedana) odprava v hribe, ampak razmere so bolj pomladanske kot zimske, zatorej niti sama nisem preveč paničarila. Do konca šihta bomo pa že nekak nazaj. Bo za zdržat, čeprav imam po dobri stari navadi pri svoji meter plus žilet višini naaaaaaajvečji hribovsk ruzak. Red je red, pa tudi če je slab.

In ko je zrak precej bolj svež in tako tudi redkejši kot v domačih revirjih, ostane nekaj prostora tudi za razmišljanje. Pogovor s samim seboj. In misli odtavajo. Veselijo se načrtovanih popoldanskih neaktivnosti doma. Končno! Si že predstavljam uro kvalitetnega brezdelja. Takoj ko na trening odpeljem svojo in sosedino bogastvo. To idilo sicer prekine nov vratolomni korak po živem ledu sredi senčne alpske doline. Pa letalnica, naslonjena na Ponce – z vrha, pa ogled in fotkanje izvira Nadiže, pa slapovi, pa … Kaj vse še moram pretrpet, preden dobim svojo dozo počitka na domačem kavču? Se opravičujem, res si krasná, hči planin. Pa čeprav nisi Soča. Ker namreč tudi naša Sava bo kmalu podobno bistra kot sta obe na vseh možnih izvirih. In to pri separaciji! Še dve, tri fabrike vzdolž nje cu grund sprav’jo, pa lahko začnemo Zasavci oglaševat svoje Zelence.« med drugim piše Barbara Hanžič Visinski na spletni strani www.rudarski-maraton.si.

ZT

Isti avtor