Kateri so največji izzivi v VDC Zagorje danes?
Predvsem to, kako poskrbeti, da vsakemu uporabniku prilagodimo storitev, ki jo potrebuje ne glede na to, da samo financiranje in zakonodaja ne sledita aktualnim potrebam uporabnikom.
Pred kratkim ste naslovili pismo na različne naslove zaradi nesorazmernega sofinanciranja zavodov po Sloveniji. Za kaj gre?
Ko se je začela dejavnost varstvenega delovnih centrov, so bili v delavnice pod posebnimi pogoji vključeni uporabniki z lažjimi motnjami v duševnem in telesnem razvoju. Z leti pa so se zadeve spremenile tako, da so se odločili za socializacijo invalidov, ki jo zahteva tudi Evropa. Po drugi strani je to v skladu s pravicami invalidov. Vsak človek lahko živi blizu svojega doma in če že ne more biti vseskozi doma, lahko del dneva preživi v lokalnem okolju, v bližini kraja, kjer je odraščal, kjer pozna ljudi, kjer ima svoje domače. V preteklosti so ljudi s težjimi motnjami svojci dali v različne zavode po Sloveniji. Ti zavodi imajo še danes precej višje cene oskrbnega dne v primerjavi z varstveno delovnimi centri. Zakonodaja se tem spremembam ni prilagodila in v VDC-jih imamo zaradi tega precej težav s financiranjem.
Sistemska napaka, ki ni odpravljena?
Zgodovinska anomalija, ki se vleče. Ni meril, da bi bilo financiranje naravnano z dejanskim stanjem v zavodih.
Se bliža rešitev?
Decembra, ko nas je prvič obiskala sekretarka ministrstva za zdravje, sem bila zelo optimistična. Videla je, v kakšnih kaotičnih razmerah moramo delovati, da uresničujemo potrebe uporabnikov na zdravstvenem področju. Ustanovila se je skupina, ki naj bi oblikovala standarde tako, da naj bi se do konca leta z novim splošnim dogovorom razvilo tudi pravičnejše financiranje. Tudi kolegi iz ostalih VDC-jev nam stojijo ob strani. Strinjamo se, da sistem ni pravičen, vendar nihče, ki ima več, ne bo rekel, da ima preveč in dal nekomu, ki ima manj oziroma občutno premalo. Tu pride do nesorazmerij. Pri nas še nujne zdravstvene nege nimamo pokrite, saj v treh enotah institucionalnega varstva dela le ena medicinska sestra.
V začetku leta ste odprli novo enoto v Litiji. Kako ste zadovoljni s prvimi meseci?
Zelo smo zadovoljni, saj je bilo v ureditev vloženega v preteklih dveh letih veliko truda. Ekipa, ki je začela delati, je dejansko vedela, kaj hoče. Poznala je našo organizacijsko kulturo, uporabnike, na drugi strani pa je tudi odlično vpeta v lokalno okolje, ki nam je resnično naklonjeno.
V Zagorju pa ste odprli novo bivalno enoto.
Zelo pomembno je, da smo pravi čas pristopili k širitvi institucionalnega varstva, ki pri nas poteka v manjših bivalnih enotah oziroma stanovanjski skupini. Potrebe so iz leta v leto večje, saj se starši, svojci uporabnikov, starajo, uporabniki pa si želijo ostati v domačem, lokalnem okolju. O teh potrebah smo redno obveščali občine. Ker smo javni zavod, smo morali denar za novo hišo zagotoviti skupaj z našimi podporniki.
Koliko ste potrebovali za ureditev nove bivalne enote in za koliko ljudi?
Potrebovali smo 170.000 evrov, trenutno so bivalne enote namenjene sedmim stanovalcem. S širitvijo prostorov z ureditvijo mansarde pa bo lahko v hiši stanovalo deset stanovalcev.
Bo kdaj zaživela kmetija na podobni osnovi?
To ostaja želja. Imamo jo začrtano v naši strategiji, vendar izvedemo stvari, ki so nujne. Kmetijo smo imeli že ogledano, bila je domačija ene od naših uporabnic. Vendar je bila preblizu voda, tako da bi prenova in ureditev stala štirikrat toliko, kot smo dali za hišo v mestu. Pomembno pa je, da je nekaj uporabnikov, ki so še dovolj aktivni in si želijo živeti na kmetiji. Ideja ostaja, ko pa bodo finance in ustrezna lokacija, pa jo bomo uresničili.
Zakaj ste se odločili za delo na tem področju?
Že od nekdaj me veseli delo z ljudmi. Tudi moja mami je s tega področja, rastli smo skupaj. Z uporabniki VDC-ja sem preživela veliko prostega časa, saj sem vanj prihajala z mamo. Želela sem postati učiteljica ali psihologinja, vendar so bile besede očeta take močne, da tudi, če grem študirat ekonomijo, sem lahko na koncu še vedno učiteljica, psihologinja ali karkoli. Pri 18 letih tako dejansko nisem bila prepričana, kaj si želim. Tako sem res študirala ekonomijo, ki je dopuščala neke širše možnosti.
Z doktoratom pa ste se sedanjemu poklicu bolj približali, kajne?
Doktorat sem delala iz socialne antropologije o kakovostnem staranju, ne le ljudi s posebnimi potrebami, na splošno. Ta problematika mi je postala zelo blizu zaradi tega, ker se v Sloveniji dejansko nič ne premakne na področju dolgotrajne oskrbe.
Če zagorski VDC primerjamo s slovenskimi, kje je?
Mislim, da na samem vrhu. Zakaj? Že zaradi ekipe zaposlenih, ki je odlična. Že temelji so bili trdni, v zadnjih desetih letih pa smo prerasli iz majhne v srednjo veliko organizacijo. Ko sem prišla delat v zavod, sem bila šestnajsta. Danes nas je več kot 50, če štejemo javne delavce in prostovoljce gremo že proti številki 60. Vendar smo uspeli ohraniti skupni moto VDC – vztrajno do ciljev, ki nam vsem daje smisel. Plače niso najboljše, takšno je stanje v javnem sektorju. Vendar delo z vsemi aktivnostmi, projekti, nasmehi naših uporabnikov, svojcev tudi odzivnostjo lokalnega okolja, daje našemu delu izjemno vrednost. Ko ljudje vidijo, kaj vse se da še narediti na tem področju in kako so dejansko uporabniki še premalo vključeni v družbo, nam ostaja še kar nekaj izzivov. Naši uporabniki dejansko niso samo strošek družbi kot invalidi ampak lahko dejansko še veliko dobrega naredijo za celotno lokalno okolje.
S čim ste najbolj zadovoljni v teh parih letih, odkar vodite VDC?
S tem, da dejansko vztrajno dosegamo cilje v dobrobit uporabnikom in zaposlenih, ki smo si jih začrtali. V VDC Zagorje je stopnja zadovoljstva zelo visoka. Kljub velikemu kolektivu se dobro razumemo med seboj in znamo pravočasno reševati konflikte. Tudi po tem smo drugačni od socialno varstvenih institucij, ker se velikokrat ukvarjajo sami seboj namesto z uporabniki.
Tri največje želje?
Veliko stvari je izpolnjenih, zato zelo težko govorim o željah. Želja je, da bi ostali vsi tisti, ki jih imam rada, zdravi. Tudi sama si želim zdravja, ker lahko potem uživaš v dobrih družinskih, medosebnih odnosih. Želim si tudi to, da bi bili moji otroci tako srečni v življenju, kot sem srečna sama. Službena želja pa je seveda povezana s tem, da bi končno uspeli zagotoviti pravičnejše financiranje uporabnikov.
Marko Planinc
Intervju je bil objavljen v aprilski številki Zasavskega tednika.
