Dr. Maša Jazbec deluje kot umetnica največ na področju videa in interaktivnih instalacij. Po diplomi na Oddelku za likovno umetnost Pedagoške fakultete v Mariboru je magistrirala na Univerzi za umetnost in dizajn v Linzu v Avstriji in nato doktorirala na Univerzi v Tsukubi na Japonskem. Kot enega največjih ekspertov povezovanja robotike in umetnosti v Evropi so jo povabili za predavateljico na Univerzo v Linzu na oddelek Interface Culture, ki se ukvarja z novomedijsko kulturo. Kot umetnica je dr. Maša Jazbec razstavljala v Sloveniji, Avstriji, Nemčiji, Ukrajini, Romuniji, Grčiji, ZDA, Kitajski, na Švedskem in Japonskem.
Kako ste zadovoljni z letošnjim festivalom Speculum Artium?
Z letošnjim desetim, jubilejnim, Speculum Artiumom smo izredno zadovoljni. Tako s projekti, ki so bili predstavljeni, kot z obiskom, saj smo s 6.000 obiskovalci presegli dosedanji rekord. Celo v soboto je bil obisk zelo velik, čeprav so sobote po navadi manj obiskane.
Kaj vam kot eni od oblikovalk tega festivala pomenijo obiski, pohvale, zanimanje?
To pomeni ogromno, naš trud je poplačan, kaže, da je vredno, kar delamo. Če so zadovoljni obrazi najmlajših in najstarejših, je to lep pogled. V ta projekt povezujemo vse generacije. Lepe so iskrice v očeh najmlajših, ki se po dopoldanskem obisku popoldne vračajo s starši. Upam, da jih bo to zaznamovalo za celo življenje, da se jim bodo s tem odprle nove vizije, poti. Odlično sodelujemo tudi z domom upokojencev. Letos niso bili zgolj obiskovalci, ampak so celo soustvarjali enega izmed projektov. Skušamo delovati medgeneracijsko in največ nam povedo direktne pohvale, navdušenje, zanimanje.
Ste pred desetimi leti računali, da se bo festival tako razvil?
Ne, pred desetimi leti niti nismo verjeli, da bomo prišli do desetega, kaj šele, da bo postal tako obsežen. Predvsem pa si nismo upali misliti, da bodo prišli k nam vrhunski projekti, ki krojijo današnjo novomedijsko sceno. In, da bodo sodelovali umetniki, znanstveniki in profesorji s celega sveta. V Trbovlje so prišli tudi z Ars elektronike iz Linza v Avstriji, kjer pripravljajo največji tovrstni festival na svetu. Njihove pohvale nam seveda še posebej godijo. O tem smo lahko pred desetimi leti le sanjali. V Sloveniji je naš festival daleč najpomembnejši na tej sceni.
Pa v svetu?
Tudi v svetu. V tem delu Evrope smo takoj za Ars Elektroniko. Tudi v svetu že veliko pomenimo, tako da se umetniki že sami najavljajo k nam, ni nam jih treba več iskati. Letos smo imeli tudi nekaj premiernih produkcij. Nekaj projektov je bilo narejenih samo za naš festival. Tudi to je ogromen dosežek.
Kako strokovna javnost ocenjuje festival?
S samimi presežki. Sprva so mogoče malo zadržani, ker ne poznajo okolja in seveda razmišljajo o Trbovljah kot malem mestu nekje v Sloveniji. Potem, ko pridejo in vidijo, kaj pripravljamo, jih pa vrže na rit. Radi se vračajo, ker vidijo, da znamo stvari odlično izpeljati. Ars Elektronika je npr. ogromna, tam je predstavljenih v štirih dneh okrog 500 projektov. Temu obiskovalci težko sledijo. Obiskovalcem Speculum Artiuma pa je všeč, da si lahko stvari v miru ogledajo, se poglobijo. Projekti so po mnenju obiskovalcev dobro izbrani in odlično predstavljeni. Včasih je res kar izziv, kako umestiti kakšen projekt. Letos so nam prišli na pomoč Mladinski center Trbovlje in Zasavski muzej, kjer smo pripravili nekaj dogodkov. Vse je na kopici in logistika je enostavna.
Kako pa se je zasavska javnost navadila na novomedijsko sceno?
V teh letih nam je nekako uspelo izobraziti publiko, jo pritegniti. Veseli me, da se celo leto zanimajo za festival, sprašujejo, kaj bo, ponujajo pomoč. Novomedijske projekte so v Zasavju dobro sprejeli, od najmlajših do najstarejših.
Ali je bil Speculum Artium vzvod tudi za vas, da ste se lotili študija novomedijske scene?
V bistvu res. Tudi jaz sem rasla s Speculum Artiumom. Leta 2009 sem tukaj na festivalu spoznala profesorje iz Interface Cultures iz Linza in njihovo produkcijo. Zaradi zanimanja za novomedijsko umetnost sem se odločila za študij v Linzu. Kot študentka sem delala, pa tudi razstavljala na Ars Elektroniki in dobila izkušnje, znanje, povezave. Vse to je šlo v Speculum Artium. Že med študijem sem odšla na Japonsko, dobila ogromno povezav in tudi vse to je šlo v Trbovlje. Rezultat tega je bilo sodelovanje s Hondo in njihovim robotom ASIMO, profesorjem Hiroshijem Ishiguro in predstavitve različnih japonskih projektov v Trbovljah. Rada imam stik z ustvarjalci, ogledam si projekt, ocenim, če sodi k nam, šele potem jih povabimo na festival. Potem sem se odpravila na doktorski študij na Japonsko. Pol mojega tamkajšnjega študija je bilo povezanega s profesorjem Ishiguro, ki velja za utemeljitelja androidne znanosti (znanstvena veja humanoidne robotike). Del te študije sem lani pokazala na našem festivalu. Vse od mojega odhoda na Japonsko vsako leto prihajajo k nam Japonci. V bistvu so bolj znanstveniki in raziskovalci kot umetniki. Vedno odlično pripravijo projekte, mi pa jih dobro umestimo in postavimo. Leta 2015 smo gostili tudi moje sošolce, doktorske študente. Oni so bolj znanstveno in tehnično usmerjeni. So pa ob udeležbi spoznali, da lahko gledajo tudi drugače na svoje projekte, saj so na našem festivalu spoznali tudi druge dimenzije. Dobijo ideje. In prav to je poanta našega festivala – združevanje znanosti, umetnosti in tehnologije. Letos je bil vrh sodelovanje z Yaskawo, TNM in skupino Laibach. Letos so v naših projektih ljudje iz Yaskawe prepoznali potencial tako, da so prišli. Izpeljali smo odličen projekt s petimi njihovimi roboti. Pogovarjamo pa se tudi že o novih skupnih projektih.
Kako komu v Trbovljah enostavno razložite, kaj počnete?
V bistvu je to povezovanje umetnosti in robotike. Predvsem me zanima androidna robotika, ki predstavlja sečišče med znanostjo, umetnostjo in tehnologijo. Moja raziskovanja za doktorsko nalogo so potekala kot študij sečišč kognitivne znanosti, umetnosti in inženiringa. Zelo sem počaščena, da sem imela priložnost opravljati raziskovalne naloge tudi pod mentorstvom svetovno priznanega znanstvenika s področja robotike prof. Hiroshija Ishigure. Raziskave sem opravljala z njegovo ekipo znanstvenikov in raziskovalcev na raziskovalnem inštitutu ATR (Advanced Telecommunications Research Institute International) v Kyotu v Hiroshi Ishiguro Laboratories. Z implementacijo novih tehnologij ter razvojem novih sistemov smo izvedli eksperimente zamenjave delov teles (rok in obraza) med osebami ter med osebami in roboti. Zasnovala sem eksperimente, kjer smo udeležence v nekaj minutah prepričali, da telo androida z imenom HI-2 občutijo kot svoje telo. Opravili pa smo tudi preizkuse zamenjave obraza med človekom in Telenoid robotom, ki ima minimalne obrazne značilnosti (brez starosti, spola in narodnosti). Tudi v tem eksperimentu so udeleženci v nekaj minutah manipulacije senzornih stimulacij občutili (izjemno visoko) telesno lastništvo obraza Telenoidnega robota.
Rezultati naših raziskav kažejo, da človeški možgani ves čas prilagajajo svoje delovanje različnim zunanjim dražljajem. Zmožnost možganov, da na temelju novih izkušenj prerazporejajo vedno nove živčne poti, potrjuje, da so možgani zelo plastičen organ. Z ugotovitvami naših eksperimentov smo pripomogli k razvoju rehabilitacijske robotike, razvoju teleoperacijskih robotov ter razvoju novih aplikacij za androidno robotiko. Za kaj bolj kompleksnega se moramo dobiti na kavi, da razložim.
Kaj vas je na Japonskem najbolj navdušilo?
Povezovanje novih medijev, nove tehnologije z njihovo tradicionalno kulturo. Nič se ne zatika, je v nekakšni simbiozi. In seveda njihov pristop k humanoidni robotiki, ki je fenomen v svetovnem merilu. Včasih za nas zahodnjake kar malce shrljiv.
Kako bi lahko te izkušnje prenesli v Zasavje oz. Slovenijo?
Ozaveščanje, izobraževanje in odpiranje oči bo najbolj pomagalo. Robotika ni samo industrijska oz. kapitalistični inženiring, ni le strah pred prevzemanjem služb in uporaba robotov v vojaške namene. Z roboti se da živeti tudi v pozitivni simbiozi in se da od njih tudi marsikaj naučiti. Zelo mi je zanimiva rehabilitacijska in humanoidna robotika. Kar mene zanima, to sem tudi specializirala, pa je androidna znanost. Torej študija človeka preko robotike. Na Japonskem smo opravili razne eksperimente s humanoidnimi roboti in se ob tem učili o človeku.
Se pravi, v prihodnosti bomo živeli z androidi?
Bomo, ampak nikoli ne bodo presegli ljudi ali prišli na enak nivo. Ne bodo slabši ali boljši, ampak bodo drugačni. Androidni oziroma humanoidni roboti predstavljajo novo vrsto entitet. Seveda niso kot ljudje, vendar so več kot zgolj hladni stroji. Predstavljajo zanimiv sociološki fenomen, o katerem že potekajo razne strokovne študije. Humanoidna robotika in umetna inteligenca je tudi zelo popularna tema v pop kulturi, predvsem filmski industriji.
Kakšen bo Speculum Artium čez dvajset let?
Prikazovali bomo trende oziroma aktualne projekte s katerimi se ukvarjajo umetniki in znanstveniki, predvsem s področja humanizacije tehnologij. Vedno bomo v toku s časom, tako, kot do sedaj. Pokazali bomo tisto, kar se bo trenutno dogajalo na svetovni novomedijski sceni. Je pa pomembno, da zaenkrat še lahko pripravimo festival, ki ni plačljiv. Po svetu so ogledi takšnih projektov, predavanj in demonstracij, kot so predstavljeni v Trbovljah, plačljive. Mi pa vse nudimo zastonj, da si res lahko vsi privoščijo vpogled v svetovne dosežke s področja znanosti in umetnosti. To je v bistvu tudi edina priložnost v Sloveniji, da ima širša javnost možnost videti napredke v tehnologiji, znanosti in umetnosti na tem področju. V svetu imajo možnost videti takšne stvari stalno, npr. v Linzu v Ars Elektroniki, v Nemčiji v ZKM, na Japonskem v Miraikanu in še kje. In prav zato je pomembno, da npr. otroci vidijo novosti, ki jim jih ponuja festival Speculum Artium v Trbovljah. Za ogled Asima je treba npr. na Japonskem ali kjerkoli drugje na svetu plačati. V Evropi ga pa sedaj sploh ne moreš videti. Mi pa smo ga predstavili na našem festivalu vsem, ki so ga želeli videti.
Kam sedaj?
Pot me vodi v Linz, v Avstrijo, v center intermedijske umetnosti. Predavala bom na Univerzi v Linzu na oddelku Interface Cultures, odprte so tudi možnosti sodelovanja z Ars Elektroniko. Letos sem bila v njihovi žiriji za podelitev zelo pomembne nagrade Zlata Nika s področja intermedijske umetnosti. Seveda je bila to velika čast. Povabili pa so me kot eksperta na področju robotike – umetnosti. Na Univerzi bom predavala o projektih in raziskavah, ki sem jih razvijala na Japonskem v okviru doktorskega študija, razvijala bom nove module, opravljala mentorsko delo pri magistrskih nalogah, seveda pa bom imela možnost delati tudi svoje nove projekte.
Kaj vam roji po glavi?
Predvsem novi projekti. V Linzu bom imela možnost nadaljevati in nadgrajevati projekte, ki so na sečišču med znanostjo in umetnostjo. Seveda v povezavi z robotiko. Umetniki težko pridemo v podjetja in inštitute, kjer razvijajo robote. Zato sem se odločila za doktorat. Le tako sem lahko prišla v inštitucije, kjer razvijajo robote. Ljudem želim predstaviti dobre in koristne plati robotike. Tudi zato je bilo sodelovanje z Yaskawo pomembno. Zelo pozitivno so bili presenečeni, kako dobro so bili njihovi roboti sprejeti v drugačnem kontekstu. In to nas veseli.
Marko Planinc
Članek je bil objavljen v septembrski številki Zasavskega tednika.
