Zasavka leta 2018 je dr. Maša Jazbec, multimedijska umetnica, kustosinja festivala Speculum Artium. Tako sta zbrani publiki na izboru Zasavca leta sporočila predsednica Akademije Zasavc leta Ana Režun in nosilec tega naziva za leto 2017 Dušan Kastelic. Seveda se spodobi, da dobitnico priznanja steklarskega mojstra Rada Kališnika (priznanja je izdelal posebej za izbor) malo bolje spoznamo.
Kaj pomeni desetletnica Speculum Artiuma za Trbovlje, za Slovenijo in vesolje?
Desetletnica festivala Speculum Artium lani je pokazala, da smo na pravi poti, za nas je bila tudi nekakšna prelomnica. Lani so se na festivalu predstavili res vrhunski umetniki, producenti, znanstveniki, profesorji, … Obisk je bil zelo velik, odzivi publike odlični, umetniki in sodelujoči so bili zadovoljni, zame je bilo neverjetno dobro. Tako, da bo kar izziv zdaj to preseči.
Kaj pomeni Speculum Artium v medijskem svetu?
V medijskem svetu pomeni res veliko. Ne samo v Zasavju in Sloveniji, ampak tudi v tujini. Uvrstili smo se na zemljevid novomedijskih festivalov v svetu, kjer nas že primerjajo z Ars Elektroniko. Nam je to v čast, saj je Ars Elektronika eden največjih dogodkov na svetu med novomedijskimi festivali. Pred leti nas je obiskoval direktor Ars Elektronike in bil zelo navdušen nad dogajanjem v Trbovljah, imamo njihovo podporo. Lani so prišli iz Future Laba, kjer tudi podpirajo, kar počnemo. Že sedaj me v Linzu sprašujejo, kaj bomo pripravili letos, kako lahko pomagajo, se vključijo v dogajanje…
Sedaj redno predavate na fakulteti v Linzu …
Lani so mi ponudili profesuro v Linzu na magistrskem oddelku Interface Culture, kjer sem magistrirala. To je eden najboljših oddelkov v Evropi, kjer ponujajo izobraževanje intermedije. Tesno sodeluje z Ars Elektroniko in drugimi inštitucijami po svetu. Študentom predajam moje znanje, ki sem ga največ dobila na Japonskem. Skupaj izvajamo razne izobraževalne module, tudi delavnice, super je.
Se še ukvarjate s humanoidnimi roboti? Ste še v stiku s svojim profesorjem na Japonskem?
Seveda. Pred kratkim sem predstavila potek naših eksperimentov in raziskav v umetniški formi v galeriji Equrna, kjer je bilo predavanje zelo dobro sprejeto. S profesorjem Ishiguro pa sva pa še vedno v kontaktu. Podpira nas v tem, kar počnemo, tudi v naše načrte je močno vpleten.
Kako bi humanoidni roboti lahko pomagali v Zasavju?
Humanoidna robotika in androidna znanost, kot se strokovno reče, je študija človeka. Kako najbolje spoznati človeka? Tako, da poskušaš narediti kopijo. Ne smemo več govoriti da roboti prihajajo, so že tu. Na nas je, kako bomo to sprejeli in kaj se lahko od njih naučimo.
Kje bi jih v vsakdanjem življenju že lahko uporabili?
Na Japonskem jih srečamo na vsakem koraku. Opravljajo delo receptorjev, pojavljajo se na info točkah, napovedujejo celo novice po televiziji, … Ena izmed aplikacij je arhiviranje ljudi. Če kakšna pomembna oseba premine, naredijo kopijo, tako da lahko še vedno nekako nadaljuje svoje delo.
Se pravi, da ne bo dolgo, ko bo lahko namesto intervjuja z Mašo Jazbec, ki ni mogla priti na podelitev priznanj Zasavc leta, nastopil na prireditvi vaš humanoidni robot.
(smeh) Lahko bi ga poslala, ja, če bi imela, a bi ga še vedno jaz upravljala. Tako, da robot zaenkrat še nima tako razvite umetne inteligence, da bi sam sebe naslavljal z Jaz in bi lahko dejal Jaz menim …
Oddaljeni ste sedem ur vožnje z vlakom od Zasavja. Zakaj vas ni bilo na prireditvi Zasavc leta?
Že nekaj mesecev delamo v Linzu projektu Brain computer interface v umetnosti, se pravi vmesnik med možgani in računalnikom, strojem v umetnosti. Bila sem pobudnica projekta, ki odmeva po Evropi. Prav na dan prireditve sem imela predavanja in delavnice, na katerih je bil tudi del ekipe Delavskega doma Trbovlje, kar bo seveda tudi predstavljeno oktobra na Speculum Artium. Tako da, delamo. (smeh)
Kaj bi dejali zbranim v dvorani, če bi lahko prišli na prireditev?
V veliko čast in veselje mi je že sama nominacija za Zasavca leta. Že to veliko pove, da so ljudje prepoznali to, bom rekla, naše delo. Nekako se mi zdi, da predstavljam celo ekipo Speculum Artiuma. Priznanje Zasavka leta 2018 pa je zame in za nas velik dokaz, da smo na pravi poti in velika motivacija za delo naprej. Ko smo pred 10 leti začeli z izvajanjem festivala Speculum Artium, je bila lokalna publika zelo nezaupljiva do festivala. Kar nekaj let je trajalo, da smo ji približali festival in tovrstno umetnost. In to, da danes nanj organizirano prihajajo vrtci, osnovne in srednje šole, celo stanovalci doma upokojencev, je velik uspeh. Vse to kaže, da je Zasavje v koraku s časom in tudi usmerjeno v prihodnost.
Ste po razglasitvi za Zasavko leta 2018 prejeli kakšno čestitko tudi iz sveta, ne le Zasavja?
Čestitali so mi tudi sodelavci v Linzu, ki spremljajo moje delo in aktivnosti v Zasavju. Veliko od njih je že obiskalo Trbovlje. Večkrat! In radi se vračajo.
Ste prva Zasavka, ki je bila izbrana za ime leta v Zasavju. Kako vi gledate na delež Zasavk v uspehih Zasavja?
V Zasavju je zelo veliko uspešnih žensk. Kar nekaj zavodov in ustanov v Zasavju zelo uspešno vodijo ženske. Mi je pa v ogromno čast, da sem prva ženska s tem nazivom.
Katere Zasavke najbolj cenite?
To je pa kar malce nehvaležno vprašanje. Veliko jih je. Zelo cenim mladi dekleti Ines Repnik in Niko Mlinarič, ki sta ključnega pomena pri razvoju simulatorjev za letenje pri Aereform. Zelo spoštujem in občudujem prijateljico Katjo Barlič in njeno družino. Kako zmore ob redni službi in majhnem otroku vzgajati hčerko Elo. Ela je ena izmed komaj 500 otrok na svetu s sindromom Pallister Killian in edina v Sloveniji. Katja je do diagnoze prišla skorajda sama in o tem ozavešča tudi s spletno stranjo. Sedaj se celo zdravniki obračajo na njo za informacije o tej redki bolezni. Zelo pomembno delo opravlja Alenka Knez v SOS šoli. Na igriv, zanimiv in prijazen način približati matematiko otokom, da izgubijo strah pred tem predmetom, je pomembna popotnica za celo življenje. Seveda pa ne morem brez deklet v ekipi Trbovlje Novomedijsko Mesto in Speculum Artium. Že od vsega začetka je eden izmed motorjev tudi mag. Špela Pavli Perko. Brez njenega doprinosa Speculum Artium ne bi bil to, kar je danes!
S čim v svoji karieri ste doslej najbolj zadovoljni?
Težko rečem, ker malokrat gledam nazaj na tak način. Vsi koraki so bili pomembni in ključni v določenih trenutkih.
Spoznavali ste različne kulture. Kaj vas je najbolj presenetilo pri pri njih?
Pri Japoncih, kjer sem živela nekaj več kot tri leta, me je presenetilo, kako močna je še vedno tradicionalna hierarhija, ki jo zelo upoštevajo v delovnih odnosih. Torej tudi v odnosu študent – profesor. Večkrat nisem vedela ali sem prav ali narobe odreagirala …
Kako nekomu, ki ne pozna vašega dela, na enostaven način razložite, kaj delate?
Raziskujem človeka s pomočjo novodobne tehnologije. Raziskave manifestiram v intermedijskih postavitvah – instalacijah.
Kje je meja med umetnostjo in podjetništvom?
Odvisno od posameznika (umetnika, avtorja), kje si postavi mejo. Je pa pri nas kar težko govoriti o tem, ker trenutno niti nimamo umetniškega trga. Pred leti je še bil umetniški trg, a še ta je bil usmerjen bolj v slikarstvo. Umetniški trg za novomedijsko umetnost pri nas (še) ne obstaja.
Kako bi vi doma »izkoristili« humanoidnega robota?
Če bi imela humanoidnega robota doma, ga niti ne bi koristila za vsakdanja hišna opravila. Zato imamo pomivalne stroje, roomba robote, … Glede humanoida bi me bolj zanimale njene/njegove interakcije z našim okoljem in ljudmi. Ter debate z robotom, kaj nas dela ljudi in njega/njo robota. Bolj bi me zanimal antropološki in sociološki kognitivni trening med robotom in človekom.
Kaj je vaš največji dosežek v življenju?
Hm, verjetno doktorat. Ampak s tem mislim cel proces. Od selitve v državo z drugo kulturo in potem umestitve v laboratorij, kjer so bili moji sodelavci in vodje vsi inženirji informatike in računalništva. S kolegico Aisen Caro Chacin sva bili sprva edini dekleti, tujki in umetnici v tem okolju. Ter potem izvajanje eksperimentov s svetovnimi znanstveniki, ki sem jih prej poznala iz dokumentarcev o robotiki. Kajti v ATR laboratoriju, kjer sem bila gostujoča raziskovalka, sem opravljala študije s prof. Ishiguro in njegovo ekipo raziskovalcev. Torej – raziskovanje človeka na Japonskem z zaključkom doktorata.
Kdo je najbolj vplival na vaš razvoj? S katerimi sodelavci ste se najbolje ujeli in kaj so prinesli v vaše življenje?
Ljudi, ki so vplivali na moj razvoj, je bilo na moji poti ogromno in še vedno prihajajo novi. Če je človek radoveden in aktiven, se to nikdar ne konča. Najbolj je vplival moj mentor in prijatelj mag. Zoran Poznič. Pod njegovim mentorstvom sem se pripravljala na sprejemne izpite za študij likovne umetnosti na mariborski Univerzi. Najine debate o človeštvu, vesolju, tehnologijah, politiki in še marsičem so neprecenljive.
Zelo dobra izkušnja je bila pridružitev skupini Laibach na njihovi evropski turneji ter pogovori z Janijem Novakom. Je prava zakladnica izkušenj in zgodb. Potem je tu sodelovanje s Tomom Križnarjem in njegovo ženo Bojano Pivk Križnar. Njegova srčnost me vedno znova fascinira. Preko njega spoznavam človeka in življenje z drugega zornega kota. Njegovo delo je izjemnega pomena.
Zelo močno je name vplivalo sodelovanje s prof. Ishiguro in njegovimi sodelavci. Tam sem spletla močna prijateljstva in dobila nepozabne izkušnje. Zelo veliko mi pomeni tudi druženje z umetnikom Benom Krežetom. Z njim lahko ure in ure govoriva o najinih raziskovalno – umetniških projektih. V svojem ateljeju ima pravo zakladnico starih projektorjev, kamer in filmov. Teh ljudi je seveda ogromno … in veliko jih je iz Trbovelj.
Dr. Maša Jazbec kje se vidite čez pet, deset let?
Čez pet let se močno vidim še vedno v Zasavju, v Trbovljah in tudi po svetu. Še vedno bi rada hodila okrog in spoznavala ljudi, se učila. Vsa znanja, ki jih pridobivam v tujini, pa bi rada, kot doslej, prinašala v Zasavje, v Trbovlje. Največ v formi programa platforme Trbovlje novomedijsko mesto, katerega vsakoletni rezultat je Speculum Artium. Moram poudariti, da je Speculum Artium delo vseh nas, tudi raznih predhodnikov. Mogoče sva res bolj v ospredje potisnjena Zoran Poznič in jaz. Ampak je veliko ljudi zraven, ki omogočajo, da to sploh lahko opravimo. Pa tudi lokalna skupnost, prostovoljci, ki namenijo svoj čas in sodelujejo na festivalu od jutra do večera – to je neprecenljivo. Brez vseh teh ne bi bil Speculum Artium to, kar je in to, kar tudi bo v prihodnosti.
Marko Planinc
Foto: osebni arhiv
Pogovor bo objavljen tudi v marčevski številki časopisa Savus.
