Oskrbnica doma dr. Franca Goloba na Čemšeniški planini Urška Rozina te dni kočo obiskuje bolj poredko. Pričakuje namreč drugega otroka in ker do koče ni mogoče drugače kot peš, bi bila pot zanjo prezahtevna. Vseeno pa planinski dom ne sameva. Pohodnike vedno pričaka nekdo, ki jim postreže z okrepčilom in jim ponudi prostor, kjer lahko sedejo in si za trenutek odpočijejo. Urška Rozina je svojo »kariero« začela že pred leti, ko je tedanji oskrbnici pomagala opravljati dela, ki pritičejo skrbniku planinske koče. Pred sedmimi leti je oskrbniško nalogo prevzela na svoja ramena. Zase pravi, da že od nekdaj rada zahaja v hribe, to ljubezen pa je prenesla tudi na potomstvo. Dokler ji je to nosečnost še dovoljevala, se je večkrat odpravila do koče, družbo pa ji je delala tri in pol leta stara hči. Ob vprašanju, kdaj je na Čemšeniški planini najbolj prijetno, malce pomisli. »Kaj pa vem,« pravi. »Gostom je najbolj zanimivo pozimi. Meni pa … Meni je vedno všeč.« Vrata Doma dr. Franca Goloba na Čemšeniški planini so odprta vse leto. Med 1. majem in 30. septembrom je odpiralni čas sledeč: ob sredah, četrtkih in petkih je odprt od devete do 18. ure, ob sobotah in praznikih od osme do 20. ure, ob nedeljah pa od pol sedme do 20. ure. Nekoliko drugače je med 1. oktobrom in 30. aprilom: ob sobotah in praznikih od osme do 17. ure, ob nedeljah pa od pol sedme do 17. ure. »A po potrebi odpremo tudi med tednom,« pojasnjuje sedanja oskrbnica. Celo, če se pri vratih doma pojavi samo en pohodnik, željan počitka in okrepčila, mu tega ne bodo odrekli. Tudi zadnji večer v letu ni nič drugače. Obiskovalcem ponudijo hrano in pijačo (ki ni nič dražja kot ostale dni v letu), rezervacije pa niso potrebne. »Ljudje so navajeni, da kar pridejo gor k nam,« pravi oskrbnica. Pohodnikom, ko odbije polnoč, ni treba takoj odriniti v dolino. Tako kot druge noči lahko v domu na Čemšeniški planini tudi prespijo. Koča po besedah oskrbnice med pohodniki slovi po domačem čaju in izdelkih iz čemaža – pa naj bo to potica, juha ali kaj drugega. Prigrizkov in pijače so deležni tudi tisti, ki se udeležijo organiziranih pohodov na Čemšeniško planino – pogosto jih plača organizator pohoda ali pa kar planinski dom.
Martina Drobne

Članek je bil objavljen v januarski številki Zasavskega tednika. 

Prejšnji članekPrometni nesreči v Ojstrem in Zagorju
Naslednji članekVnetje zunanjega sluhovoda pri psih in mačkah