Športnica, semafor, avtorica dveh knjig, novinarka, dobitnica priznanja za življenjsko delo in eden najradovednejših fotografskih objektivov Zasavja – vse to je Fanči Moljk. Nekdaj učiteljica, ki je na rodni Dol pri Hrastniku pripeljala tek na smučeh in rokomet, danes pa Dolane uči jogo in komaj čaka, da se bo lahko peljala s svojim novim skirojem – kolo so ji namreč doma prepovedali.
Fanči, upravni odbor Akademije Zasavc leta vam je marca dal priznanje za življenjsko delo. Kaj vam pomeni to priznanje?
Bila sem zelo presenečena. Niti ne vem, kaj je to življenjsko delo, saj vsak dan delaš stvari, ki te veselijo. Ampak bila sem zelo počaščena in vesela.
Na prireditev Zasavc leta ste prišli, ne da bi vedeli, da boste dobili priznanje. Je presenečenje uspelo?
Je. Ko je začela napovedovalka na odru brati moje podatke, najprej sploh nisem vedela, o kom govori. Potem pa sta me sosedi dregnili, naj vstanem in grem na oder.
Je bil Branko Potočan jezen, ko ste mu okrušili stekleno skulpturo, ki jo je prejel kot kandidat za Zasavca leta 2018?
Nekaj smo se drenjali in skulptura je padla na tla, najbrž sem bila res jaz kriva. Pa sem rekla: »Branko, glej, imam zveze v steklarni, ti jo bodo obrusili.« Odvrnil je: »Ne, hvala, hočem imeti takšno, da bo malo drugačna od tvoje.«
Z zbranimi ste z odra naredili tudi selfi.
Saj sem čisto »bolna« na te selfije. Danes sicer nimam fotoaparata s seboj, drugače bi ga napravila tudi z vami. Delala sem jih že takrat, ko še sploh niso bili moderni. Imam celo dokaz – ko smo bili na Islandiji, sem ugotovila, da fotografiram druge, sama pa sem redko na fotografiji. Obrnila sem se proti vulkanu, ki je pred nedavnim bruhal, in naredila selfi. Takrat še nisem vedela, da se tako imenuje.
Paris Hilton se je pred časom hvalila, da sta z Britney Spears izumili selfi. To potem ne drži?
Ne, jaz sem ga (smeh). Lahko dokažem.
Tudi sicer ste po Zasavju in Sloveniji poznani po fotoaparatu, ki ga skoraj nikoli ne date iz rok. Od kod vam ta ljubezen?
Kaj pa vem. Ko so bili otroci majhni, sem si kamero izposojala, saj so bile včasih zelo drage. Zdi se mi imenitno, da lahko ujamemo trenutek časa v fotoaparat.
Ukvarjate se z ogromno stvarmi, kajne?
Ogromno se sliši precej hudo. S stvarmi se ukvarjam počasi – enkrat delam to, drugič to. Šport, recimo, me spremlja že od malih nog. Na Slatnem, to je hribček pod Marnim, sem imela stare starše in tam smo otroci tekali po travnikih, se vozili s kolesom. Na učiteljišču sem se udeležila tečaja, kjer smo se ukvarjali s vsem, od atletike do plavanja, v internatu v Celju sem imela telesno vzgojo, tudi za starejša dekleta. V šoli sem najprej učila telovadbo. Počeli smo vse – ob svetovnem prvenstvu v hokeju smo si na primer naredili palice, jih ovili z blagom, da ne bi poškodovali parketa, in smo igrali hokej. V ure telesne vzgoje sem uvedla rokomet. Ko se je pri nas začel tek na smučeh, sem na Dol povabila Cveta Pavčiča in njegovega brata, ki sta ta šport pripeljala v Slovenijo. To je bilo takrat, ko je bila olimpijada v Sarajevu. Zbrali smo ekipo, ampak je čez noč zmanjkalo snega, tako da smo potem imeli tek na smučeh naslednje leto. Poslušala sem pripombe, češ, kaj boš ti zdaj tu forsirala tek na smučeh, to je za tam, kjer imajo ravnine. Pa to sploh ni res. Recimo pri nas imamo nad hišo travnik in sem lansko leto imela že kar pripravljene smučke, v natikačih sem šla gor, se preobula, progo sem imela že pripravljeno, pa sem šla – desetkrat, petnajstkrat, dvajsetkrat, pa je bilo čisto dovolj za rekreacijo. Bila sem tudi pri Kaveljcih in Koreninah, ki jih je organiziral Mito Trefalt. Ukvarjali smo se s tekom, kolesarili, tekli na smučeh, plavali, osvojiti smo morali pet dvatisočakov. Zaznamovala me je tudi Simbioza, računalniško gibanje po celi Sloveniji, kjer sem navduševala starejše, da se začnejo učiti. Kot ambasadorka sem pisala in sodelovala v medijih, za kar sem porabila veliko svojega časa.
Omenili ste kolo. Slišim, da ga boste zamenjali za skiro?
To pa je posebna zgodba. Rasla sem s kolesom in nikoli nisem vozila avta. Celotno Zasavje sem obdelala s kolesom, v glavnem pa sem se vozila na relaciji Hrastnik-Dol. Približno pet let nazaj pa se mi je zgodilo, da sem pripeljala z mojega hriba do ceste, se ustavila, pogledala levo in desno in sem od daleč zagledala avto. Rekla sem si, saj imam še čas, da zapeljem na drugo stran ceste, ampak sva se z avtomobilom srečala na sredini in z glavo sem mu razbila šipo. Imela sem buško, ki me ni čisto nič bolela. Boleli pa sta me rebri, ki sem si ju zlomila, ko sem padla na tla. Znašla sem se v bolnišnici, ampak mi niso mogli pomagati – pri rebrih lahko samo čakaš, da se zacelijo in nehajo boleti. In tako so mi domači in sosedje prepovedali kolo. Zdaj sem si naročila skiro, ki sem si ga želela že zelo dolgo. Pri sosedovi hiši sta dva otroška skiroja in večkrat me prime, da bi ju vzela in se kar malo peljala. Ljudje me sprašujejo, če se bom zdaj spuščala s hriba s skirojem – seveda ne. S prijateljicami gremo včasih kam hodit, one bodo hodile, jaz pa se bom vozila s skirojem. Bomo pač kdaj izbrale tudi kakšno asfaltno pot. Komaj čakam.
Vodite pa tudi jogo …
Na vadbo sem hodila deset let. Učil nas je Dani Kosi, ki je zelo dober inštruktor, in večkrat je rekel, naj doma vadimo. Pa sem si rekla, no, pa bomo, in smo šle v Dolanko, pa smo vadile in večkrat se nam je še kdo pridružil. Joga je super, sploh pranajama, jogijsko dihanje, ki spremeni človeka, ga pomiri. Žal mi je, da ljudje tega ne izkoristijo v večji meri, pride jih po pet, največ deset. Jogo organiziramo v Zmajevi luknji. Mogoče se kdo čudi, ker je prostor majhen, ampak ga je dovolj, ker delamo na stolu. Recimo tole, zelo učinkovito asano (prikaže asano za razgibavanje hrbtenice). S seboj imamo tudi armaflekse, na katerih potem delamo mačko in podobne stvari. Kjer je volja, je pot. Tudi v vaši pisarni bi takoj našla prostor za jogo.
Kako ste postali iniciirana reiki zdravilka?
V Trbovljah je bil organiziran dvodnevni tečaj. Mene takšne stvari vedno pritegnejo, pa sem šla. Reikija ne prakticiram pogosto, takrat pač, ko mi kdo kaj potoži. Enkrat smo šli v hribe in v skupini je bila tudi ženska, ki je rekla, da ne more več hoditi, ker jo boli hrbtenica. Ko sem nanjo položila roke, je takoj vstala in šla naprej. To je energija, ki gre iz vesolja preko tvojega telesa in, če položiš roke na nekoga drugega, zdravi. Če se spomnimo na mame: če otrok reče, da ga boli glava, ga prime za glavo. In tudi sami se primemo za glavo, če nas boli, tako da nekaj mora biti na tem. To znanje mi je že velikokrat prišlo prav. Sploh ena od vnukinj, ko pride, me vedno prosi, naj ji polagam roke. In pomaga.
Od kod ideja za potopis Po Evropi malo drugače?
Ko sem še poučevala, sem hodila okrog s šolo; učitelji smo šli na potovanje za kakšen teden na leto, več pa ne. Potem pa me je sorodnica povabila, naj grem z njihovo skupino na Islandijo. Sicer potem nismo šli, ker je bilo premalo ljudi, ampak smo šli pa naslednje leto v Skandinavijo do Nordkappa. Vsi so mi rekli, da si najbolj želijo do vrha Evrope, pa vedo, da jim to ne bo nikoli uspelo. In sem si rekla, da bom šla pa jaz in o tem pisala. In sem vsak dan pisala dnevnik, ki je bil potem objavljen v Zasavcu. Ljudje so mi bili hvaležni, rekli so, tako slikovito si opisala, tako doživeto, da mi ne bo treba gor. Ampak gorje, če en dan ne pišeš! Ker te drug dan že prekrijejo novi spomini. Je pa res, da je tudi še potem, ko prideš domov, s potopisom ogromno dela, saj se potem pogovarjaš še z drugimi in tako naprej. Prijateljica Staša Lepej mi je predlagala, naj napišem knjigo, pa takrat še nisem znala pisati na računalnik, zato se je ponudila, da mi ona pretipka zapise. Knjigo Po Evropi malo drugače sem izdala v samozaložbi. V njej je pet držav – Albanija, Skandinavija, Baltik, Portugalska in Turčija. Kasneje sem šla še v Avstralijo in na Novo Zelandijo, zelo mi je bila všeč Ukrajina, ampak tega nisem mogla dati zraven, še ene knjige pa nisem želela napisati, ker je s tem veliko dela. Te zapise imam na spletu in če koga zanima, mu jih pošljem. Sploh za Ukrajino sem se zelo potrudila, ker mi je bila zelo všeč. V času službovanja pa sem izdala pri Zavodu za šolstvo strokovno knjigo Vesela šole slovenščine.
Katera od držav vam je bila najbolj všeč?
To je pa težko vprašanje. Jih bom kar opisala. Turčija se mi je zdela najbolj topla, čeprav od začetka sploh nisem želela tja – sem rekla, v Turčijo pa že ne grem, 500 let so nas pobijali, zdaj naj grem pa še sama tja? Zelo grdo od mene, ampak sem jih potem čisto drugače doživela. Ljudje so ti mahali že od daleč, ko smo povedali, od kod smo, so začeli skakati in vpiti: »Zahović, Zahović!« (smeh). Tudi hrana je bila zelo dobra.
Na Baltik pa nisem šla s Sevničani, ampak z zelo dobrim vodnikom, Rokom Vidcem. Mislila sem, da je to sama ravnina, da tam ne bo kaj početi, ampak pojdimo vseeno pogledat, da bom vsaj enkrat ločila Litvo, Latvijo in Estonijo. Zelo mi je bilo všeč.
Skandinavijo bi lahko opisala z besedami: voda, kamen, les. To so naravni elementi, ki so nas spremljali ves čas. Ceste so zelo zanimive, včasih jih prečkajo tudi kakšni jelenčki. Zanimivo je, da ko smo se vozili, nismo videli nobenih ljudi. Njihove hiške pa so takšne »luštne«, barvite, največkrat lesene in zelo majhne. Tam sploh nimajo večjih hiš, samo takšne majhne lesene hiške, kjer ljudje samo prespijo in jejo, drugače pa se gibajo v naravi. Za njih je značilen tek na smučeh, ob jezerih pa smo videli savne. In pri vsaki savni je tak majhen lesen mostiček do jezera, da lahko po savnanju skočiš vanj.
Portugalska me je prevzela, ker nisem pričakovala, da je vse tako zelo belo. Pričakovala sem zanemarjeno državo, pa smo bili vsi zelo presenečeni.
Tudi Albanija nas je presenetila, ampak moram poudariti, da tisti, ki bodo šli samo do Tirane, Albanije ne bodo doživeli. Treba je iti do južnega dela, kjer Albanija že meji na Grčijo. Hribi so veličastni in zanimivi, ampak nimajo nobenih markacij, pa tudi planinskih koč ne. Povedali so nam, da je to zato, ker želijo, da vodiči vodijo skupine in s tem tudi zaslužijo. Na vsakem ovinku je tudi kakšen izvir vode, vsepovsod pa smo srečevali tudi tiste kupole, bunkerje, v katerih so zdaj kakšne trgovinice, galerije. Albanci so zelo prijazni, topli ljudje.
Na potovanjih po Sloveniji in po svetu pa vedno povabite tudi v svoje Zasavje?
Takole je: vsi, ki živimo v Zasavju, ga imamo radi in nas malo jezi, da imajo ljudje takšno predstavo, da je pri nas vse črno in sivo. Ko sem potovala, sem šla vedno k mikrofonu in sem opisovala moje Zasavje. Rekla sem jim, pridite in si poglejte. In potem je na Dol res prišla ena skupina s Ptuja pa iz Ljubljane, Maribora, Celja … Najprej sem jih peljala pogledat cerkev, v kateri sta dva lepa mozaika, pa v Gore smo šli, pa k Sovretu, v steklarsko trgovinico, od daleč smo si pogledali Brodarsko društvo in peljala sem jih tudi v muzej, gledat marionete. Vanje so se zaljubili, se z njimi tudi malo poigrali in kasneje pripeljali še svoje otroke. Tiste, ki so že bili v Zasavju, sem vprašala, kaj jih je najbolj presenetilo, in so vsi odvrnili, da kako je vse zeleno.
Omenili ste Antona Sovreta. Kaj vas je pri njem tako navdušilo, da ste postali pobudnica Sovretove poti?
Pred kakimi dvajsetimi, tridesetimi leti sploh nismo vedeli, da je to naš človek, čeprav smo v srednji šoli brali njegove prevode Odiseje in Iliade. Dokler se ni Hedvika Pavlica iz Šavne Peči spomnila, da bi lahko v njegovi rojstni vasi postavili kakšno spominsko ploščo. Pa so zgradili spomenik v obliki amfiteatra. Takrat smo pripravili tudi prvi Sovretov večer, na katerega so prišli njegovi učenci, prijatelji, sodelavci … Sovre je za Slovenijo med prevajalci to, kar je Prešeren v poeziji. Dobil je dve Prešernovi nagradi, ne vem, če je to uspelo še komu. Bila sem na lokalnem turističnem tečaju in morali smo narediti seminarsko nalogo, pa sem rekla, da bom zasnovala Sovretovo pot. Pa takrat še nisem vedela, da bo tudi v resnici zaživela. Pomislila sem, kaj pa, če bi to uresničili. Županu sem poslala pismo, a nisem dobila odgovora. Čez pol leta sem mu ponovno pisala, da novinarje zanima, kaj je s Sovretovo potjo, in sem takoj dobila odgovor, da se strinjajo. Občina je pri organizaciji veliko pomagala. Enih pet let sem pred dogodkom hodila na občino in smo razmišljali, kdo bo prišel, kdo bo govorec – v glavnem so to nagrajeni prevajalci, saj vsako leto najboljši prevajalec dobi Sovretovo nagrado. Vedno imamo tudi kulturni program. Po petih letih so me malo razbremenili in dogodek vodijo ljudje iz Šavne Peči, zdaj ima to čez Ana Deželak Černuta in Knjižnica Antona Sovreta, pri organizaciji pomagajo člani TD Hrastnik, pot očistijo planinci … Meni pa so dali častno nalogo, da tistim, ki so pot prehodili petkrat, desetkrat, čestitam in jim dam priznanja.
Za konec še to: poleg fotoaparata ste zelo prepoznavni tudi po rožnati barvi las. Zakaj ravno takšna barva?
Tudi frizerje moja barva vznemirja (smeh). Nekoč je nek frizer stopil do moje hčerke in ji rekel, da naj mu iz prve roke pove, kakšno barvo imam. Hči mu je pojasnila, da to sploh ni barva, ampak Ehoton (barvni utrjevalec, ki niansira lase, op.p.), ki se na tak način prime na moje popolnoma sive lase. Za našo rodbino, Bantanove, je značilno, da smo zelo sivi. Že pri 25 letih sem imela kak siv las in se kar dolgo nisem želela barvati na svojo prvotno barvo, črno. Rekla sem si, da kdor me ima rad, me ima rad črno ali sivo. Potem pa me je sestra, ki je frizerka, le vprašala, če bi se malo pobarvali. Odvrnila sem ji, da barve ne maram, pa mi je ponudila Ehoton – Ehoton 55, odtenek Mahagonij. In tako je nastala barva, ki jo nosim še danes. Na daleč sem opazna, zato me imajo na potovanjih ljudje za semafor, ko iščejo skupino (smeh). Jaz pa se izgubljam.
Martina Drobne
Foto: osebni arhiv
