Prvi september je za nami in s tem tudi prvi teden šole (in uvajanja otrok, pa tudi staršev). In zdaj je (še) čas, da se kot skrbni starši vprašamo, katere obšolske dejavnosti bodo v tem šolskem letu obiskovali naši otroci.
Ne želim dajati poudarka količini aktivnosti, temveč, kako otroke navdušiti za določeno dejavnost, ter kako pri tej vztrajati. Prevsem v primerih, ko dejavnost postane rutinirana in precej manj zanimiva kot na začetku, ali ko se izkaže težja kot so si na začetku predstavljali.
Starši predšolskih otrok se pogosto sprašujejo, koliko popoldanskih dejavnosti je priporočljivih. Moj odgovor je običajno: ena, lahko tudi več, če otrok zares sam izrazi željo po dejavnosti in ga resnično veseli.
Še pogosteje pa jih muči, kako otroka navdušiti za neko aktivnost. Rešitev je v poznavanju otroka, njegovega močnega področja. Tu motiviranost in vztrajnost največkrat ni problem.
Kje pa je problem?
Otroke peljemo na pohod, pa se začnejo pritoževati. Skupaj vzamemo vso opremo za ribolov in bi, ko pol ure nobena riba ne trzne, šli domov. Vpišemo jih na ure klavirja, pa je težje, kot so pričakovali in jih ne zanima več.
To, da je težko, ni pravi razlog. Če nam na izletu grozi nevihta, je drugo. “Hladno mi je”, ali “vroče je” prav tako ni dober razlog. Če pa si na izletu zvije gleženj, pa zagotovo je. Če stvari postajajo strašljive in nevarne, je nekaj povsem drugega kot “fuj, hrošči!”
Svojih otrok ne moremo prisiliti, da bi uživali, v čemer uživamo mi. Lahko pa jim preprečimo, da vedno iščejo lažjo pot ali izhod. Če smo strogi, ali jih silimo, da se borijo in prenašajo bolečino in trpljenje, otrok ne naredimo bolj trdnih. Prav tako jim, če sprejmemo njihov prvi izgovor, ne naredimo usluge.
Ključ je v ravnovesju, ključni besedi pa “razumno” in “impulzivno”. Ne moremo vztrajati v nedogled, nekaj časa pa je treba. Da damo stvarem čas. Ker se izboljšajo in ker postanejo zabavne.
Če temu ne bomo dali časa, ne bomo obžalovali samo mi, ampak na dolgi rok tudi naši otroci.
(Povzeto po Ryanu Holidayu)
Barbara Vodeb
Barbara Vodeb je vzgojiteljica predšolskih otrok z več kot 25 let izkušenj. Pri delu je zelo kreativna ter nenehno v iskanju priložnosti za ustvarjalne in zanimive rešitve sodelovanja s starši. S samorefleksijo ves čas analizira svoje delo, z novimi uvidi in inovativnimi idejami pa ob zaznavanju sprememb prihajajočih generacij otrok spreminja svojo strokovno prakso.
Kot bodoča magistrica supervizije in coachinga je zasnovala program Coaching za starše. S svojim znanjem in bogatim izkušnjami pri grajenju pozitivne samopodobe otroka, gibalnih dejavnosti in otroške risbe staršem pomaga olajšati in poenostaviti delo, razumeti njihovo vlogo, ter razvijati otrokovo zdravo samopodobo.
Starše aktivno povabi v vzgojni proces. Ob gradnji zaupanja in zavedanju, da je družina primarna celica in vzgojna pomoč njena dopolnitev, s starši vzpostavi enakopraven partnerski odnos. Prepoznati zna, kakšnega sodelovanja si želijo in jim tako ponudi zanimive in koristne vsebine v dobrobit družine.
Kontakt: Barbara Vodeb
