Barbara Hanžič Visinski na spletni strani Jamatlona piše o svojih pripravah na Zimski jamatlon.
»Dnevi minevajo, a časa je še vedno dovolj. Za premislit si. Ali vsaj za dvom. Pa samotolažbo, bodrenje, iskanje prostora v glavi za tisto malo potrebnega pozitivizma. Da če so zmogli drugi, pa ni hudič da ne bi tudi sama pririnila ven iz tiste j….e luknje. Ja, po žensko pač. V naši ekipi se je tovrstne matrarije kar 50 % tekmovalk nekoč že udeležilo na robu zakonitega. Z neprijavljeno prtljago spredaj. Ena s podmladkom nekje na polovici, druga samo nekaj trenutkov preden naj bi počila po šivih. J No, menda pa le bo za preživet. In mojo nespametnost je vendar začela odobravati tudi glava. Ali pa se le tako dobro pretvarjati.
V kratkem klepetu z mamo se na temo moje prijave (beri: odobritev prijave) za ta jamski podvig samo na hitro pohvalim. Omenim ji zgolj zaradi potrebnega varstva hčere. Nekako nisem želela slišati njenega mnenja. Ali se celo neprostovoljno udeležiti širše razprave za okroglo mizo – o tem, kako zna biti to fino, in da je skrajni čas, da spet premaknem rit in naredim zase kaj več kot skoraj nič. »Evo, imaš še dobra dva meseca časa – ali zanosiš ali pa natreniraš, druge ni. Kar ti je ljubše«. Druga torej je, tretje možnosti ni. Oziroma je ne rabim. Upam, da mama to ni mislila resno, pa saj je skoraj vseeno. Ne eno, ne drugo mi ne diši nič bolj kot ribe na suhem. Punca, stvar je resna!« piše Barbara Hanžič Višinski na www.jamatlon.si.
ZT
