Trboveljčan Slavko Stošicki si je osnovnošolsko in srednješolsko izobrazbo pridobil v domačem kraju, nato pa se na ljubljanski strojni fakulteti vpisal na študij strojništva. V svoji pestri karieri je med drugim kot napovedovalec in urednik mladinskega programa delal na Radiu Kum, po fakulteti pa je bil urednik in direktor Radia Trbovlje.
Kot direktor je bil zaposlen na IBT-ju, nato pa z ženo Meto Stošicki ustanovil podjetje SAMPS, ki je na slovenskih tleh vodilni ocenjevalec na področju strojništva. Predaval je na fakulteti, inštitutu za revizijo ter bil svetovalec na projektih za Svetovno banko.
Vedno je bil dejaven tudi izven poklicnih okvirjev. Že od malega ga vleče v umetnost – kot šestletnik je po Sloveniji v spremljavi klavirja prepeval pesem Zajci kure, ki jo je zanj napisal skladatelj Albin Weingerl. Sprva je kot mladostnik želel igrati kitaro, a se je kasneje preusmeril v igranje klarineta in po treh letih šolanja že igral drugi klarinet v simfoničnem orkestru glasbene šole pod vodstvom skopskega dirigenta Toma Šopova. Tudi dobrodelnost mu je blizu. Leta 2000 so ga po obdobju članstva imenovali za guvernerja Lions Distrikta 129. Konec osemletke ga je njegov likovni učitelj, akademski slikar Janez Knez, povabil v likovno skupino RELIK.
Po 35 letih je ponovno v roke vzel klarinet, ki ga je opustil v prid službi, več je fotografiral in se vrnil k poeziji. Njegov vnuk Jakob ga je prosil: »Dedo, napiši še zame eno pesmico.« Dedo je vnuku ustregel in nastajati so začele pesmi za otroke – Polžek, Moj avto, Metulja, Moja žoga, Škalika in druge.
Slavko Stošicki se je leta 2007 lotil tudi zanimivega fotografskega in zgodovinskega projekta Trbovlje XYZ oziroma Trbovlje včeraj, danes in jutri. V okviru projekta je pregledal preko 800 fotografij, starih več kot 60 let – avtor večine njih je po besedah Stošickija Milan Cerinšek – ugotovil natančne koordinate stojišča fotografa, se tudi sam postavil na isto točko in naredil fotografijo istega območja. Istega leta je svoje fotografije (ob boku starim) razstavil na samostojni fotografski razstavi v Delavskem domu v Trbovljah, pred šestimi leti pa je fotografije Trbovelj nekoč in danes v obliki videoposnetka objavil tudi na spletni strani Youtube. »Zanimivo bo izdelati posnetke leta 2050, zato za zanamce objavljam ta projekt,« je tedaj zapisal Stošicki. Ob vsaki fotografiji so zapisane tudi koordinate točke, s katere je bila fotografija posneta.
Stošicki danes živi na Bledu, kjer se po napornem dnevu prepusti izpovedi in pesmim. Izpod njegovega peresa sta med drugim nastali pesmi Moja dolina in Prinesi spomine. Nekatere pesmi je zbral v pesniški zbirki Pesmi za dva. Nekatere so dobre, druge pa so pač pesmi, pravi. Enako tudi pri fotografiji.
Savus
Foto: arhiv Slavka Stošickija
Slavko Stošicki – Moja dolina
Sprašujem se, ali slišite doline klic,
ki pozno v noč k vam prihaja iz globin,
odet v plašč ponosa vas je in rodbin,
ki korenine v dolini puščate boječe,
brez gumbnic ste, za nageljne rdeče.
Sprašujem vas, ali še živi v dolini pesem,
»kako ob pobočju zelenega hriba,
ki se jeguljasto zvija, kot morska riba;«
je pesnik v rimah sivo dolino naslikal,
z njo se rudar je lepi besedi dobrikal.
Otožen s Kleka zazrem se v Gvido,
jašek trdno in ponosno nad jamo miruje,
že dolgo pohlepu in denarju kljubuje.
Rad hunte premoga bi fedral iz jame,
zaprli so rampo, hudič jih naj vzame.
Stisnil sem pest in globoko zadihal
kot Drejčnik Andrej najraje bi kamen zajel,
se sklonil na tla, pokleknil in zaklel:
»Madona, stoletja tu so premog kopali,
nazadnje, v Ljubljani, so rudarja izdali.«
Ponosen na rod sem teh trdih rudarjev,
živijo v meni spomini na knape in deda,
na sivo in ozko dolino, ki čas jo razjeda,
na žulje, kletve in stokrat prekleto trpljenje,
na njihov ponos in vero v boljše življenje.
