»Rudarskemu teku v prid je bilo nekaj akcije (ponovno, na novo) planirane za lepše vreme. Samo ne za vikend. Velikonočni, podaljšan, pa še vreme se spet poslabša. Kako pripravno in praznikom ustrezno. Ampak po vsem skoraj že zapovedanem prenajedanju bo pa res treba nahranit pljuča. Nekje na kakšni planini. Mikrolokacija za počivanje duha in matranje telesa pa res ni pomembna.
Ponovno grem v jamo, in spet iskat Samota. Upanje resda umre zadnje, zato upam, da tokrat na krajcung sjdm od vsega tega ne bo samo voda. In niti ni nujno, da je gasilec. Samo, da je Samo. On bo tokrat moja lučka na koncu tunela. No, po spominu sodeč bo to na začetku novega rova.

Na zadnjem (zimskem) Jamatlonu je bilo na tem podzemnem križišču vode res za nov občinski vodovod, ki pa sicer ni ugledal luči. Samota pa ni bilo. Razen v izolacijskem samoreševalcu. V mnogo njih. Samo, tokrat me prosim ne pusti izolirane. :-)« med drugim piše Barbara Hanžič Visinski na spletni strani www.rudarski-maraton.si.

ZT

Prejšnji članekNovo ali staro
Naslednji članekDefibrilator tudi v Gabrskem