Danes sem mislil pisati o zasavskih dedcih. Ker sem zadnjič pisal o zasavskih babah. Spodobilo bi zapisati kaj o zmagovalcu ljudskih src Tockitu, odstavljenemu Bojanu, postavljenemu Armanu, nejokajočih dekletih in Matevžu, še enkrat nejokojačih dekletih in Simonu, podrtosmrekastem Matjažu in še o kakšnem Zasavcu, ki je bil tako ali drugače v središču zasavskega zanimanja.
Pa bo to moralo počakati do kakšne druge prilike. Zanimivo, da me je po objavi uvodnika o babah ustavilo kar nekaj ta pravih bab. In razvil se je zanimiv pogovor. Pa tudi o tem ne bomo danes.

Konec decembra je, konec leta. Čas veselega decembra, pričakovanje božiča in silvestrske noči. Pričakovanje bele snežinke. Pričakovanje silvestrskega poljuba. Čas daril in čas voščil. Čas nasmehov in nasmeškov. Čas zabav in novoletnih čestitk.

Koliko lepih besed je izrečenih v teh dneh. Če bi jih lahko spravili na kup, bi komunalci imeli veliko dela.

Želim si, da besed sploh ne bi bilo treba …

Želim si, da bi govorile lučke v očeh, iskrice v glavi, nasmeh na ustih, vonj po ljubezni, nežna roka v laseh, mir v duši.

Naj besede zamenja nežen stisk roke, prepleteni prsti, otroška glava na prsih mame ali očeta, babice ali dedka, nežen stik ustnic med dvema, ki se imata rada. Naj besede zamenja pozdrav soseda, odstopljen sedež na avtobusu ali vlaku, nasmešek ob srečanju, pohvala in zahvala v službi, ko je stvar dobro opravljena.

Naj besede zamenja država, ki bo imela rada svoje državljane, občina, ki skrbi za svoje občane. Naj jih zamenja stisk pesti v znak veselja ob uspehu, aplavz ob uživanju na prireditvi in nasmehi na obrazih ljudi, ki so zadovoljni s tem, da so. Tu, zdaj, z ljudmi, ki jim enostavno pašejo.

Naj bo dovolj besed. Užijte življenje. Z veliko žlico. V 2016, 2017, 2018, 2019, 2020 in naprej.

Marko Planinc