Če smo predebeli sami je to naša krivda, če pa imamo predebelega psa – pa je to spet naša krivda. Ljudje namreč zelo radi gledamo, kako nekdo z apetitom jé.
Dobro skrbeti za psa, pomeni skrbeti za njegovo psiho-fizično zdravje. Debelost vpliva na prav vse organske sisteme, ne samo na sklepe in hrbtenico, ampak tudi na prebavni sistem, obremeni jetra, trebušno slinavko, ledvica, srce in ožilje, pljuča.
So psi, ki niso posebno ješči in pri njih ni težav. Tak pes poje toliko, da je sit in ne bo vzel niti “poli salamce”, če ne bo lačen. Lastniki ponavadi zamenjajo par različnih briketov, mokrih hran, celo kuhajo mu, ampak on se ne da. Poje toliko, da je sit in konec. Kakšen dan se celo sam od sebe posti. Če je normalno živahen, ne poležava in nima kakšnih drugih bolezenskih znakov, ga pustite. To je njegov način prehranjevanja, ki je zelo zdrav.
Potem so psi, ki se naučijo, da če ne bodo pojedli obroka v skledi (ker pač v tem trenutku niso zelo lačni), bodo hitro dobili kaj bolj okusnega (v skledo ali kar tako), kar pa bodo seveda pojedli tudi, ko niso lačni. Takšni psi zelo hitro preidejo na zelo nezdravo obliko prehranjevanja, ko jejo samo mokro hrano ali pa kar je še huje, samo »priboljške«. Med priboljške spada tudi vsa »človeška« hrana, se pravi ostanki od mize, salame, sirčki ipd. To ni uravnovešena hrana za psa, je preslana in prezačinjena (kar jo dela bolj okusno) in sčasoma bo prišlo do težav – težave z želodcem, pomanjkanje vitaminov, nesvetleča, prhljajasta koža in seveda debelost. Okrog 10 odstotkov celotne količine hrane, ki jo pes dnevno zaužije, so lahko priboljški.
Potem so psi, ki pojejo vse, kar jim damo. Ni važno, ali so lačni, niso lačni, je hrana okusna ali dolgočasna itd. Taki psi imajo povečan apetit oz. nimajo blokade na center za lakoto. Takšne so večinoma sterilizirane psičke, nekateri kastrirani psi ter nekatere specifične pasme psov (Labrador, Beagle …). Takšnim je potrebno nujno omejevati hrano.
Kako vem, ali je moj pes predebel? Ko stoji, ga nežno pogladimo na obeh straneh čez prsni koš. Če čutimo rebra, je v redu (ali presuh), če jih ne čutimo, je predebel. Ne glede na pasmo ali odlakanost, ta formula deluje. Lahko je mops, francoski buldog ali irski seter, rebra moramo čutiti z lahkoto, pri kratkodlakih psih naj bi se zadnja rebra celo videla. Če se ne morete odločiti, ga peljite k veterinarju in naj vam ta pove, ali ima primerno težo ali ne.
Hujšanje pri psu je lahko zelo enostavno, zaradi prej navedenega razloga, ker pes ne gre sam v hladilnik. Vse, kar dobi, dobi od nas. Gibanje je drug problem, ker bi tudi mi sami morali spremeniti navade, kar pa je že težje (čeprav koristno), zato se pri hujšanju psa osredotočite na hrano.
Hrana mora biti »pasja«, manj kalorična, ter primerne količine. Psa tehtajte! Če ima po 14 dneh diete še vedno isto težo, zmanjšajte obrok za 10 do 15 odstotkov. Če ima po naslednjih 14 dneh še vedno isto težo, nekdo goljufa! Pa to ni pes! Pa srečno!
Pa še nekaj. Ne hujšajte mladičev. Mladiči so zelo redko predebeli, pa še to samo zaradi nepravilne prehrane. Če mu dajete samo pasjo hrano za mladiče, se ne bo zredil. Razen v redkih primerih in vam tako reče veterinar. V zadnjem času se srečujemo prej s presuhimi kot predebelimi mladiči. Mladiča hranimo do sitega, ker zaradi hitre rasti naše odmerjene doze hitro postanejo premajhne.
Cesta 9.avgusta 68,
1410 Zagorje ob Savi
veterina.animalia@gmail.com
Telefon: 070 368 978
Obratovalni čas: pon – pet : 9-12 in 16-18 in sob: 9-11
