»Ne me basat. Res grem v temo. Ampak z naglavno lučko. Še enkrat (obljubim, da zadnjič) jo pregledam, še vedno sveti. Lučka, ne glava. Še enkrat prižgem, spet dela. Čelada – ne vem, verjetno tudi dela. Glava pa k sreči ne. Če bi, me sigurno ne bi bilo moč najti med prijavljenimi za ta štos.
S tremi krasnimi se vendar dobimo debelo uro pred zapovedanim startom vpisa v jamatlonski sistem. Nekaj malega časa za še zadnje podrobnosti na temo jame, preostale minute za (spet in vedno) prepotrebno babje čvekanje. Štiriglasno. Obvezna kava in štamperl. Ja, pride kdaj, ko se je treba žrtvovat. Da motor zdrži vsaj en dirkaški konec tedna, in da to preizkušnjo zdrži tudi želodec, kakopak. ☺
S puncami že skoraj z mrzlo brozgo nazdravimo na uspešen dan v temi, sama pa se še zadnjič po tihem vprašam, da če sem res prepričana, da mi je tega treba. Ni mi mus. A tokrat nisem ostala brez odgovora. Sladkorček na kavnem krožničku mi je postregel z njim. »Naj se ti nasmehne«. ☺ No, pa le naj se mi. To je to, pa ni važno kdo.«
To med drugim piše Barbara Hanžič Visinski o pripravah na Zimski jamatlon na www.jamatlon.si.
ZT
