»Pet kilometrčkov se je na koncu izkazalo za slabih šest. V tam spodaj razmerah je to kar nekaj razlike. Naloge sicer niso bile pretirano naporne, ovire v rudniških rovih pa niso bili nič kaj z večjo zadnjico uporabniku prijazne. Fotografirale smo se. In fotografirali so nas.
In, porkaduš, babe, ratal je! Bolj kot sotrpinke, sem vase dvomila sama. Pa ne zaradi premagovanja knapovskih ovir in dolžine proge. Predvsem zaradi ovire v glavi. A preizkusila sem se. In zmagala. No, v resnih -tlonskih kategorijah ravno ne, premagala pa sem sebe. In premagala tisto reč na s. Umazana, kot da bi se ravno vračala z Ajnzerja pu narjenem šihti »n čjali«, ampak v sebi toliko bolj prepucana in zadovolj(e)na.

Pravzaprav smo bile videti kot da smo se v jami rodile. Ali bile tam vsaj spočete. Mogoče nezavedni spomini na temo. In vlago. Mogoče zato podobnost z rezervnim imenom ekipe vendar ni bilo zgolj naključje – GLUBUAK PA U TJAM NM ZMJR PAŠE. ☺

Res smo bile cvetke. Perkmandeljc je bil vidno zadovoljen z nami. »Punce, zslužle ste si priznanje z babe, ku ga največ pužrejo«. Kar sijal je. In od zdaj dalje smo z njim na ti. Ko bi le prej imela take veze. Končno sem ga osebno spoznala. In tudi všeč sem mu bila. Ampak razlika v letih, predvsem pa njegove domače živali so poskrbele za dogovor o zgolj poslovnem odnosu. Bog ga živi, res je fejst dec!

Ko te iz blodnje zaradi vseh teh občutkov predramijo neki čudni vzkliki, končno prideš k sebi. In jih zagledaš. Uau. Nasmejane obraze svojih navijačev – prijatelje res spoznaš v ne sreči, ampak še bolje jih je poznati, ko si srečen – mulčki!

In nasmehi zadovoljnih sotekmovalcev. Nekateri so videti spočiti kot da so beli dan zagledali najmanj en list koledarja pred nami. Pa veseli ksihti organizatorjev in spremljevalcev, da bodo končno dočakali še zadnje zajbruce, in bodo lahko pospravili in zaključili delovno soboto. Ostale pa je mogoče zeblo v roke, pa so zato ploskali. Ali pa je bil to samo prijazen namig za sledečo aktivnost – umivanje na knapusk način v vašhali, potem pa zaslužena knapovska malica. »Punce, sam še štanti mankajo, pa bi blu ku n murji.«

Za organizatorje že šesti, zame prvi. Tek in hoja, hoja s tekom. Preko rudarskih ovir. No ja, ovira, ki me je zadnje tri mesece skrbela veliko bolj kot druge, je bil čisto zares prostor. Oziroma ne veliko tega. Jama. Pa se mora ta -tlon res nujno dogajati pod zemljo? In prav vsakič? A ne gre to prihodnjič izvesti nekje na površju, kjer sicer še nekoliko umazan, ampak domač zasavsk luft zadihaš na vsa pljuča? Tudi to bi bil svojevrsten, prav poseben, recimo Luftotlon.

Ampak res sem vam hvaležna. In prav gotovo nisem edina. Vsak se ima ob robu te podzemne zgodbe za kaj zahvaliti. Ali vsaj koga hvaliti. Verjetno v različni meri, glede na svoja pričakovanja pač, ampak prepričana sem, da je tam doli vsak našel (ne)kaj zase. Poleg globine in teme, seveda. Pa fejst puobu.

Prihodnjo pomlad bo torej v organizaciji teh istih stricev iz ozadja že drugi rudarski maraton. Če ne drugega, imajo pa jajca. Vse in vsakršne prijave sprejmejo, pa bog si ga vedi kakšni iztirjeni čudaki se (poleg meni podobnim) na te njihove norčije še prijavijo. ☺ ☺ ☺«

To med drugim piše Barbara Hanžič Visinski dan po dnevu D, ko so se končale priprave na Zimski jamatlon. In so skozi glavo potovali le še vtisi z Zimskega jamatlona.

ZT