Marionetno gledališče Jurček iz Hrastnika je nastalo leta 2010 in je poleg dveh profesionalnih gledališč iz Ljubljane in Maribora eno redkih, če ne že edino, ljubiteljsko gledališče, ki s klasično lutkovno tehniko – lutke na vrvici, podprte z glasovi igralcev – dosegajo vrhunske rezultate na vsakoletnih zaključnih srečanjih lutkovnih skupin v organizaciji JSKD Slovenije. Za svoje predstave so dobili že dve zlati (Žogica Nogica, Zvezdica Zaspanka) in eno srebrno plaketo (Mizica, pogrni se).

Na svojem programu imajo dela iz široke zbirke Grimmovih pravljic, kot so Rdeča Kapica, Janko in Metka, Mizica, pogrni se, pa tudi druge: Jurček zdravnik, Mojstrov kozel, Vragov svak. Zadnje čase pa se na njihovem odru znajdejo tudi Butalci, Žogica Nogica, Zvezdica Zaspanka. Vse skupaj pa povezuje osrednja figura gledališča – lutka Jurček, ki edina lahko odpira usta in ni kar tako, saj je stara že več kot 70 let.

Včasih pade meja med dogajanjem na odru in mlado publiko, mladi gledalci se tako vživijo v zgodbo, da postanejo kar del predstave. Svoje junake glasno podpirajo, jih svarijo, pomagajo … V največje veselje pa jim je, ko se na koncu lahko srečajo z lutkami v živo. Ogledujejo jih, se jih dotikajo,jih vodijo.

Vsaka zgodba o uspehu pa ne nastane kar čez noč. Tako ima tudi gledališče Jurček svojo podlago. Nadaljuje namreč dolgoletno tradicijo lutkovne dejavnosti v Občini Hrastnik.

Daljnega leta 1947 so se nekdanji rudniški vajenci na pobudo svojega učitelja v obrtni šoli Silva Košutnika začeli ukvarjati z lutkami. Pod vodstvom mentorja Vilija Kohneta so zagrizli v besedila, lastnoročno so naredili lesene trupe lutk, zgradili in oblikovali sceno in odrsko tehniko, majčkena oblačila za lutke so bila delo delavk v šiviljski zadrugi, lutke pa so obuli v kar knapovske škornje. Glave zanje pa so delo kiparja Lojzeta Lavriča, tistega mojstra, čigar delo so tudi lutke za prvo lutkovno gledališče na osvobojenem koščku ozemlja sredi okupirane Evrope v Beli Krajini. Lavričevim lutkam so kasneje pridružile še lutke, ki jih je izdelal rezbar Anton Jezovšek, izdelovalec lutk za amaterske odre.

Na noge so postavili pravo pravcato lutkovno gledališče pod imenom lutkovna sekcija Delavsko prosvetnega društva Svoboda I Hrastnik, ob popolni podpori hrastniškega rudnika in strokovni pomoči enega tedaj največjih evropskih lutkarskih režiserjev, Jureta Pengova iz Lutkovnega Gledališča Ljubljana

Začarani gozd, Jurček zdravnik, Sovji grad, Polet na Mars, Avtomobilska princesa, Obuti maček, Zlata ribica ,Robinson Crusoe, Rdeča kapica, Janko in Metka, … so predstave, ki so generacijam hrastniških otrok lepšale življenje.

Po približno 30 letih so lutkarji razšli, lutke in lutkarsko tehniko pa so shranili na podstrešje nekdanjega gledališča. Zgradbo so žal na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja podrli in lutke so, skupaj s celotno odrsko tehniko, obležale pod ruševinami. Nekaj so jih uspeli rešiti, vseh pa ne. Polomljene in raztrgane so ležale po raznih kleteh in podstrešjih rudniških in drugih javnih stavb. Mnoge so se pa tudi izgubile, dokler žalostnih ostankov ni ponovno odkrila Jana Mlakar Adamič, etnologinja Zasavskega muzeja Trbovlje. Skupaj s sodelavci jih je ponovno obudila v življenje.

Danes predstavljajo neprecenljivo kulturno dediščino in kot muzejski eksponati, kar je svojevrstna izjema, znova nastopajo v pravljicah za otroke in odrasle. Pridružile so se ji pa tudi že bolj sodobne lutke za bolj sodobne zgodbe. Srečno pot, lutke.

Milko Plahuta