Čevlji
Zagorski pesnik Vlado Garantini nam je tokrat poslal pesem o čevljih, ki nam veliko pove. »Spoštovani Savus, tokrat pa čevljih, nujni človeški potrebščini, malo resno, malo ljudsko, malo zbadljivo. Potem bodo pa okoliščine takšne, da se dolgo ne bom oglasil. Srečno roko na volitvah, knap Johan je vrnil kandidaturo. Srečno Savus!« je zapisal v spremnem besedilu.
Čevlji
Daleč daleč si bosonogo otroštvo
in brezbrižna mladost
/čez jarek skače,
kjer je most/,
ko smo čevlje nosili
le v zgodnji pomladi,
deževni jeseni in sneženi zimi.
Zdaj bosi tacamo le po stanovanju doma
in po plažah sinjega Jadrana.
Naša dežela je nekdaj bila
dežela krznarjev, usnjarjev
čevljarjev, šuštarjev po domače.
Vsaka večja vas je šuštarja imela
/Šuštar biti, to je reven stan,
stare švaple šivat, to je mene sram/.
Čevlji, škarpeti, švaple, šuhe
so bili močni, težki, štorasti in okovani,
namazani z mastjo so držali vodo
in so dobro služili več let.
Naš šuštar je bil žlahtnik Lojz
Gošperetov s Klenika pri Vačah.
Zdaj je šuštarske branže
pri nas le za vzorec.
Nosimo poceni kitajsko robo iz skaja,
le gospoda se lahko
v usnjenih čevljih sprehaja.
Salonarji, špičaki in takšni po modi,
so kakor žafran dragi.
Če nam vse bodo iz žepov pobrali,
bomo pa spet kot v mladosti,
kakor kosi goli in bosi tacali.
Vlado Garantini
Foto: arhiv Savus
