Če bi bil jaz predsednik

»Roko na srce! Glede na dejstvo, da je bil aktualni predsednik zadnjih pet let na dobro fotografsko zabeleženem dopustu in država še vedno stoji, se sprašujem, ali ga sploh potrebujemo? Sploh tega, ki je bil res tako ljudski, da je celo pojerbal ljudsko politično brezbrižje. Če bi se znašel v koži predsednika, bi se prvi dan začel iti robinhoodovstvo. In ne bi se fotkal.«

»Bom najprej pojasnila, zakaj se nikoli ne bi odločila biti predsednica. Zato, ker me politika na tej ravni nikoli ni zanimala, ker nisem tip človeka za politiko, ker menim, da nisem sposobna načina razmišljanja in delovanja v politiki, kjer načelnost in trdnost v stališčih bolj malo štejeta, več štejeta sprevračanje dejstev in prilagajanje dnevno-političnim potrebam.

Pa tudi zato ne, ker sem nad celotno politiko razočarana, saj so vsi po vrsti dovolili ali pa mižali ob vsesplošnem plenjenju države in gospodarstva v vsem obdobju samostojne Slovenije. Ni čudno, da danes politiki nimajo praktično nobenega ugleda in zaupanja med ljudmi.

Če pa bi že bila predsednica države, pa bi ob omejenih pristojnostih, ki jih ta funkcija prinaša, vendarle najprej sklicala na kup vse odločujoče faktorje v tej državi, da se najde konsenz o bistvenih vprašanjih prihodnosti Slovenije.

Že res, da ljudje različno mislimo, drugače gledamo na stvari, ampak neka osnovna vprašanja naše eksistence in sobivanja pa bi morala biti že zdavnaj razčiščena in okrog njih bi morali biti poenoteni.

Tisti predsednik ali predsednica, ki to doseže, bo izpolnil svoje poslanstvo. Žal takšnega doslej še ni bilo.«

»Kaj bi storil? Če bi živeli v sanjah, bi poskrbel, da bi delavec v proizvodnji imel (v trenutnih življenjskih razmerah) 1000 evrov plače, njegov direktor pa največ 2.500. Če so prebivalci neke države solidno preskrbljeni, se to pozna na več področjih. Poleg pozitivnih ekonomskih dejavnikov se posledično pozitivizem kaže tudi na družabnem področju. Skrajno nesprejemljivo je, da si slovenska delavska družina finančno ne more privoščiti smučarskega oddiha ali pa preživeti daljši čas poleti na morju, npr. v malo boljšem hotelu.

Ker ne živimo v sanjah, ampak v Republiki Sloveniji, so razmere na žalost drugačne. Preveč je korupcije, lobiranja in izkoriščanja. Predsednik države direktno na omenjene zadeve nima veliko vpliva, zato me ta funkcija ne bi interesirala. Vsak mora že na svojem področju dela poskrbeti, da se bori za svoje pravice, za pravice sodelavca, prav tako pa je pomembna solidarnost in pomoč sodržavljanu. Le složni bomo lahko uspeli, tega pa v naši državi manjka.«

»O tem, da bi bila predsednica države, nisem nikoli razmišljala. Moram priznati, da mi je politika nekako tuja in se ne bi nikoli odločila za kakršnokoli kandidaturo v političnem smislu. Želim pa si, da bi imeli res dobrega predsednika države, ki bi državo vodil z veliko mero odgovornosti in poštenosti. Se pa zavedam, da ima premalo pooblastil, da bi lahko naredil korenite spremembe, ki so na določenih področjih res potrebne.«

»Kaj bi najprej storil kot predsednik države? Gotovo bi podal nek govor, ki bi ljudi nagovarjal k slogi. Skušal biti povezovalen. Saj to so češ vsi »tam gor«. Pa niso zares. Je pa res, da na račun te »povezovalnosti« požreš svoje vrednote. In jih ravno prav zrahljaš, da so še »sprejemljive« za tiste, ki se s tvojimi popolnoma ne strinjajo. Tukaj pa bi mi duša trpela. Predsednik, predsednica s svojo držo »dober sem in za vse sem tukaj« v nekem oziru tlači sebe, svoje mišljenje, moraš paziti, kaj rečeš, da se ne zameriš levim, desnim, rdečim, belim, … Pa saj ni s tem nič narobe v končni fazi. Le izpraznjen vampir brez jasnega mnenja postaneš. Je pa v tej povezovalnosti tudi nek čar, izziv, … Umetnost je ugoditi vsem. Umetnost je ugajati in biti »ljudski«. Pa še spoštljiv po vrhu vsega – še večja umetnost. Za večino. Saj, tisti, ki zmaga na teh predsedniških volitvah, to najbolje ve in zna. Je pa naporno verjetno biti tudi stalno na preži oči javnosti – kako hodiš, kako primeš vilice, kdaj narediš korak na ceremoniji, kakšno barvo obleke imaš, … Pa še tvoji bližnji postanejo tarča ta rumenih in tudi ta »resnih« medijev. Do neke mere bi ta izpostavljenost prijala, čudno hranila narcisa v meni, ampak verjetno bi me ves ta blišč in »kravatkanje« emocionalno pohodila. Nikoli ne reci nikoli, to je že res, ampak tako velikih apetitov po biti predsednik pa na srečo nimam. So drugi, ki si tega iskreno želijo in to tudi opravljajo. Kakšno pa je njihovo duševno stanje, ko ugasnejo kamere, pa nobenega ne zanima. No, mene pa, zato mogoče tudi na vse skupaj gledam drugače. Zato raje »predsedujem« drugače. Sebi na primer.«