sobota, 13 aprila, 2024

Iz te kategorije

Brez psa tudi v »drugi penziji« ne bo šlo

Kateri pasji prijatelj vam trenutno dela družbo?
Do sedaj sem bil lastnik treh psov, pasme nemški ovčar, vendar so že vsi zaključili svojo življenjsko pot. Zdaj sem se – tudi zaradi narave dela in šolanja psov – odločil za mešanko med labradorcem in zlato prinašalko, ki je zasavskega porekla. Nadel sem ji ime Otta.

So vam kakšne pasme še posebej pri srcu?

Po pravici povedano so mi vsi psi všeč ne glede na pasmo. Nemški ovčarji so se po mojih izkušnjah najbolj izkazali pri prilagajanju in reševanju različnih nalog in problemov v dobro vseh živih bitij. Nekako so se zaradi tega tudi najbolj »vtisnili« v moj karakter. Še vedno sem prepričan, da je to pasma, ki ima v sebi različne osebnostne lastnosti in se hitro prilagaja različnim situacijam, vendar na žalost tudi ta pes ni več tisto, kar je bil včasih. Če se malo pošalim ali pa tudi ne, so mi prav pri srcu tudi mešančki, ki so skoteni po naravnem pasjem nagonu ohranitve živalske vrste.

Je pes za vas družabnik ali pomočnik?

Pes me spremlja vse moje življenje. V otroštvu na podeželju je bil z mano domači pes, kasneje pa lastni. S svojimi psi sem se posvetil področju humanitarne kinologije za iskanje zasutih oseb v ruševinah, plazovih ali iskanje pogrešanih  v naravnem bivalnem okolju. Tudi kot policist sem imel ves čas v mislih, kako pomagati ljudem v različnih okoliščinah in stiskah. Lahko rečem, da je to moj življenjski moto. Pri uresničevanju teh nalog mi je pes življenjski popotnik in svetovalec, pokazatelj. Tako je pes včasih družabnik, največkrat pa pomočnik in usmerjevalec mojega obnašanja in dela.

Se poleg kinologije posvečate tudi kakšnim drugim konjičkom?

Predvsem sem človek narave, zato so mi blizu različne dejavnosti in hobiji, ki so povezani z naravo, kot so hoja, smučanje, plavanje … Zelo rad se družim z ljudmi, ki imajo pozitiven karakter, ki so usmerjeni v prihodnost in so ljubitelji narave in živali. Nasploh sem rad med ljudmi, kar me loči od samotarjev. Ko bom šel  drugič v penzijo, upam, da bom imel kaj več časa zase in svoje drage, a brez psa spet ne bo šlo.

Kako pa kot predsednik Kinološkega društva gledate na njegov razvoj v štiridesetih letih delovanja?

V vseh letih mojega članstva in predsedovanja gledam na delo društva zelo pozitivno in optimistično. Naš cilj je, da v naše delo in različne dejavnosti kinologije vključimo čim več lastnikov psov in tudi tistih, ki psa nimajo. Predvsem pa mlade. V teh letih se je društvo razvilo v eno bolj aktivnih na različnih področjih kinologije. Ustanovili smo sekcije kot metode dela in s tem v aktivnosti pritegnili več novih mladih vodnikov in vodnic. Na visok nivo smo dvignili delo na področju splošnega šolanja poslušnosti,  Agilitity in humanitarne kinologije s poudarkom na reševalnih psih. Z gotovostjo lahko trdim, da smo na področju dela reševalnih psov in Agillityja v samem slovenskem vrhu. V zadnjih letih so zaživela dela in organizirani tečaji tudi za najmlajše lastnike, in sicer skozi tečaj pasjih uric in male šole.  Predvsem mladi in novi vodniki pa so v društvo pripeljali potrebo po uvedbi novejših, manj znanih kinoloških disciplinah. Ena takih je izvajanje različnih trikov za nastope.

Na katere dosežke v teh letih ste osebno najbolj ponosni?

Na področju strokovnega dela sem najbolj ponosen na obe sekciji, Agillity in reševalni psi, ter na Komisijo za šolanje. Te dejavnosti so že več let steber društva.  Vesel sem, da nam je z novimi člani uspelo zgraditi širši krog aktivnih članov in članic, kar je dobra popotnica za naprej.

Na področju zagotavljanja pogojev za delo pa me seveda najbolj veseli nova pridobitev lastnega vadišča v izmeri okoli 1500 kvadratnih metrov, kar nam zagotavlja nov izziv za razširitev dejavnosti v društvu.

Kako pa sodelujete z drugimi podobnimi društvi?

Odprti smo za sodelovanje tako s kinološkimi društvi kot ostalimi v lokalnem in širšem okolju. To se najbolj odraža skozi organizacijo različnih kinoloških prireditev, na katere prihajajo člani iz različnih društev ali zvez iz Slovenije oziroma sosednjih držav.

So v zagorskem kinološkem društvu člani samo Zagorjani?

Sploh ne. Imamo člane iz vseh zasavskih občin in Litije. Če se malo pošalim, bi lahko ime spremenili kar v zasavsko kinološko društvo. Smo pa to v resnici storili pri nazivu Enote reševalnih psov, ki nima več končnice KD Zagorje, temveč Zasavje.

Koliko članov trenutno šteje društvo?

Članstvo se z leti povečuje in letno plača članarino okoli 100 do 120 članov. Dobro je to, da je z leti vse več stalnih članov in vse manj začasnih, prehodnih. Ko bomo sprejeli pravilnik o društvenih priznanjih, bomo članom lahko podelili že kar veliko priznanj za članstvo v društvu za pet, deset ali več let.

Je ob 40. obletnici leto v društvu kaj bolj slovesno?

Precej časa smo se spraševali, kako in na kak način naj jo proslavimo in obeležimo. Na koncu smo se odločili za celodnevno prireditev, na kateri smo želeli članom in ostalim Zasavcem pokazati, kje smo, kaj počnemo in kaj lahko ponudimo lastnikom oz. bodočim lastnikom psov. Naša rdeča nit je bila ozaveščanje lastnikov o odgovornem ravnanju in vedenju, povečanje sožitja človeka s psom v naravnem in bivalnem okolju. Z različnimi aktivnostmi, kot so bili repkov pohod, risarski, fotografski, literarni natečaj pa smo k sodelovanju privabili tudi veliko mladih iz vseh zagorskih osnovnih šol. Tukaj gre seveda velika zahvala učiteljem, ki so otroke motivirali in delali z njimi.

V Zagorju izvajate tudi projekt Psom prijazna občina.

V okviru tega projekta smo v Evroparku postavili tablo, ki obiskovalce s psom ozavešča o obnašanju in ravnanju. Podobno tablo smo namestili tudi na vhodu  v prostore našega društva. Postavili smo tudi dva nova pasja stranišča za iztrebke,  ki jih bomo redno vzdrževali.

Kakšni pa so vaši načrti?

Naša vizija je dokaj jasna. Nadaljevati moramo v začrtani smeri, kar vključuje večletno delo z mladimi člani in bodočimi lastniki psov. Dokončati moramo tudi določena investicijska dela  na objektu in vadiščih ter urediti njihovo okolico, da bo delo tam varno. Prizadevali si bomo v društvo pripeljati tudi nove dejavnosti, ki so jih na prireditvi prikazali člani drugih društev. Nadaljevali bomo s projektom Psom prijazna občina, ki se bo s prireditvami in dejavnostmi razširil v celoletni program s ciljem ozaveščanja in krepitve sožitja psa in človeka. Pri vseh nalogah, ki so povezane s psi in živalmi nasploh, bomo še bolj krepili sodelovanje z lokalno skupnostjo, državnimi ustanovami in civilno družbo. Z dejavnostmi, dajanjem pobud in konkretnimi uresničljivimi predlogi se bomo zavzemali, da se v Zasavju zgradi zavetišče za živali in se bo uresničila načrtovana umestitev pasjega sprehajališča v dokončni ureditvi Evroparka.

TPK

Isti avtor